Pamet po butalsko

V slovenskem ljudskem izročilu mrgoli anekdot o preprosti ljudski duši - tu in tam ozki, zaplotniški, obremenjeni z mejaštvom in tudi zato egoistični. Te lastnosti so si večkrat privoščili tudi klasiki slovenske literature in jih - kot v primeru Butalcev - povzdignili v splošno primero za neumnost.

Pa se posodobljene Butale, kljub novim rodovom, še dandanes ponavljajo. Skoraj po butalsko so se nedavno odločali tudi v Izoli. Tam namreč trmasto terjajo svojo ambulanto za diabetike. In to navkljub opozorilom vodstva izolskega zdravstvenega doma, ki je že spomladi pojasnjevalo, da je takšen zalogaj zanje finančno pretežak. Še zlasti, ker je prav to vodstvo nasledilo nič kaj rožnate razmere, rdeče številke in, med drugim, laboratorij, ki menda nima niti dovoljenja zdravstvenega ministrstva za delovanje.

Prav laboratorij pa je temelj za kakovostno in natančno strokovno predpisano zdravljenje in spremljanje sladkornih bolnikov. Gre, kot je splošno znano, za težke bolnike. Ta bolezen najpogosteje ni ozdravljiva, še zlasti, če gre za težjo obliko, poraja pa še celo vrsto drugih težkih bolezni.

Na drugih območjih države zdravijo takšne bolnike v specialističnih ambulantah v bolnišnicah. A ne v Istri! Tod so že po tradiciji meje med občinami - in v glavah nekaterih - višje od nekdanjega Berlinskega zidu.

Ker je torej takšna specialistična dejavnost umeščena sredi Kopra, jo vrli Izolani želijo imeti tudi sredi Izole. Zato so gluhi za opozorila, da to drago stane, da bo njihov zdravstveni dom (njegova ustanoviteljica je občina) zato spet globoko potonil v izgubo in da je do Kopra le kakšnih sedem kilometrov.

Le kako bi lahko v teh časih, ko tudi za zdravstvo že na vseh koncih in krajih zmanjkuje denarja, drugače kot z Butalci primerjali takšno neracionalno odločitev? Če je, kot omenjajo govorice, porojena še iz ozkega osebnega interesa - med tistimi, ki v občini o tem odločajo, naj bi bili tudi diabetiki -, je še toliko bolj butalska od izvirnika samega.