Paradižnika nočemo jesti, a plačali ga bomo

Pravijo, da je odlično leto za paradižnik. Pomlad je bila sušna, ampak sončna in topla. Pridelovalci v Nemčiji te dni, ko plodovi zorijo, mrzlično iščejo več delavcev, ki bodo obrali obilni pridelek. To sicer ni nič nenavadnega. Neobičajno je, da namesto v zabojčke paradižnik roma v ogromne kontejnerje, v katerih ga vozijo na smetišča. “Grozljivo je, a nimamo časa razmišljati o tem, moramo namreč obirati paradižnik,” so novinarjem povedali v pridelovalni družbi, ki te dni uspe prodati manj kot četrtino svojega pridelka. E.coli pač ni poceni. Tako kot niso bili poceni nova gripa, ptičja gripa, bolezen norih krav, slinavka in parkljevka ali sars. Razlika je le v tem, kdo piše rdeče številke. Na vrsti so bili že turistične agencije, letalski prevoznik in lastniki farm. Zdaj je padlo po evropskih pridelovalcih zelenjave: po grobih ocenah naj bi ti na podlagi priporočil, utemeljenih na domnevah preiskovalcev, vsak teden izgubili približno 417 milijonov evrov prihodka.

Že danes, seveda, tisti, ki so bili ob plače in delovna mesta, trkajo na vrata svojih vlad in vodstva Evropske unije z zahtevami za povračila in odškodnine. Na koncu jih bodo prav gotovo dobili. Ne toliko, da bi si rešili sezono, ampak ravno toliko, da bo nastala še ena luknja v obubožanih proračunih. Evropejci bodo torej za svojo solato plačali, kljub temu, da so jo pustili na krožniku.

Preiskovalci na zatožno klop posedajo zdaj to zdaj ono zelenjavo, medtem ko se politiki mrzlično trudijo, da bi znanstvenemu vijuganju sledili z modrimi nasveti in iščejo pot med neodgovornostjo in paniko. Skrb za javno zdravje, ki žene ta mehanizem, je plemenita. In 270 ton paradižnika, kolikor jih je veliki nemški pridelovalec te dni vrgel v smeti, ni nič v primerjavi z enim izgubljenim življenjem. Ampak ko številke prekriješ s številkami, se pokaže grozljiva krivičnost tega norega sveta.

270 ton paradižnika ima nekaj manj kot 46 milijonov kalorij. Dovolj, da bi za en dan nahranili 25.500 odraslih ljudi. Dovolj, da bi bilo 71 ljudi sitih vse leto. V Zambiji 78 odstotkov prebivalstva živi pod pragom revščine, v Bangladešu ima enajst odstotkov otrok, mlajših od petih letih, prenizko telesno težo. V Hondurasu 541 ljudi na 100.000 prebivalcev zboli za malarijo, v Mozambiku 420 za tuberkulozo. Vsak sedmi najstnik v Zambiji je okužen z virusom HIV in na vsakih 100.000 porodov v Liberiji umre 1200 mater. V tej državi pridelajo 90.000 ton banan na leto, v naših supermarketih jih kupujemo za evro na kilogram. Edina sreča Liberijcev, do katerih pride piškav del te piškave cene, je, da imajo banane olupek. Če ga ne bi imele, bi lahko kaj hitro, po scenariju, ki se je v zgodovini odvil že veliko krat, z z njimi plačali ceno zavrženega paradižnika.