Parkirne peripetije

Izolska bolnišnica ima to smolo, da stoji na hribu. Ne koristi ji krasen razgled, ker je pot do nje pravi podvig - za zaposlene in obiskovalce.

Ekološko ozaveščeni in tisti, ki neradi sedejo za volan ali avta sploh nimajo, si z redkimi avtobusnimi povezavami ne morejo kaj dosti pomagati. Zato večini ne preostane drugega, kot sesti za volan ali za vožnjo do nje prositi sorodnika, soseda.

Doslej je veljalo, da se moraš zdoma odpraviti vsaj pol ure prej, kot bi se sicer, saj je čez dan ob bolnišnici prava tombola najti prosto parkirno mesto. Zaparkirani so namreč tudi vsi pločniki.

Zdaj pa so, kot kaže, odklenkali zaposlenim in obiskovalcem tudi podvigi z iskanjem praznega brezplačnega parkirišča. Že nekaj tednov namreč delajo tisti, ki nameščajo orodja za postavitev zapornic za parkiranje. Tudi za zaposlene, saj do parkirišča na zadnji strani - ob dežju blatnega - sicer sploh ne bodo mogli.

Treba bo torej plačati. Že res, da ima večina bolnišnic v državi plačljiva parkirišča in se tudi Primorci ne pritožujemo, ko moramo zaradi pregleda v Ljubljani globoko seči v denarnico. Vendar je res tudi, da so te bolnišnice v središčih mest, SBI pa je bogu za hrbtom.

Da bi bilo parkiranje ob SBI dostojnejše, se je doslej trudilo že več direktorjev. Anton Kranjc, denimo, je predlagal podzemno garažo, a je naletel na vik in krik in se prej poslovil. Sedanji, Jani Dernič, je prav tako zagrizel v to kislo jabolko. Smola pa je, da z zaposlenimi in mediji ne govori rad in je za večino nedosegljiv. Zato so zaposleni in javnost za sedanje parkirne namere izvedeli šele, ko je gradbišče ob stavbi začelo jasno potrjevati, da bodo tamkaj zdaj zdaj namestili zapornice.

Zaposleni so na nogah, bolniki tudi, Dernič pa na pritožbe ne odgovarja, kar je škoda. S primernim pojasnilom in pravočasnimi informacijami bi namreč preprečil veliko hude krvi, ki se je razplamtela. Upajmo, da se bodo zganili tudi župani in poskrbeli za urejen javni prevoz.