Pašteta in pieroge

Da od poljske kuhinje do poljskega stranišča niti ni tako daleč, človek - nekoliko zlobno - spozna že po prvih grižljajih poljskih “dobrot”. Mastna, sladka in težka hrana je pravi spodbujevalec za zagon domotožja, posebej tistega po znani domači kuhinji.

Kuhanje v tujini namreč postane izziv, sploh v deželi, ki ljubi preobilje masti, sladke juhe in omake, pieroge - nekakšno različico žlikrofov, le da polnjenih z vem mogočim, mnogo bolj mastnih in manj okusnih -, in ki še do nedavnega skoraj ni poznala začimb. O pusti kuhinji precej dobro pričajo podvigi marsikaterega slovenskega šoferja, ki je še pred kakšnim desetletjem čez poljsko mejo švercal vegeto. Ta je Poljakom pomenila skoraj toliko kot nam milka, nutela ali mehak toaletni papir. Ali pa krzneni plašči, ki so jih od Poljakov za precej nižjo ceno kupovale slovenske gospodinje.

Danes je seveda tudi na Poljskem najti ogromne zahodnjaške trgovske centre, kjer se police šibijo pod težo izdelkov iz vsega sveta - posledica globalizacije, pač. A kuhinja ostaja enaka; sladkobna, mastna in težka.

Prostora za kuharsko eksperimentiranje je torej več kot dovolj. In pričakovati bi bilo, da bo svoje mesto na brezmejnih trgovskih policah, s katerih hrano v vozičke nalaga 38 milijonov ljudi, našel tudi kakšen slovenski izdelek. Navsezadnje Poljaki naravnost obožujejo morsko sol, saj je njihova iz rudnikov pridobljena kamena sol prešibka za razvite brbončice. O vinu, ki ga mora sicer kmetijska in s hrano povsem samooskrbna dežela vendarle večinoma uvažati, pa sploh ne gre izgubljati besed.

Prav zato me je oni dan na dobrodelnem bazarju, kjer države z vseh vetrov Poljakom ponujajo lastne izdelke, pričakalo prav žalostno presenečenje. Našo argeto, vsem dobro znano pašteto z dobre strani kruha, so kot svojo prodajali - Hrvatje. Če še prav razumem zapletene posle v slovenskem gospodarstvu, argeto, tako kot vrsto drugih znanih blagovnih znamk, še vedno proizvajajo v Sloveniji. Le da v podjetju, ki je bilo iz dobro znanih razlogov v večini prodano našim sosedom. Zato ne čudi, da imajo pašteto, tako kot še kup nekoč paradnih slovenskih blagovnih znamk, za svojo lastnino. Na njihovi stojnici bi se, kot se je izkazalo po pogovoru s sosedi, kaj lahko znašli še kokta, barcaffe ali smoki, a so še raje ponudili svojo cedevito, čokoladice živalsko kraljestvo in njihove ostale izdelke naše in vaše mladosti.

Slovenija je medtem prepričana, da si bo pot iz krize utrla z inovacijami. A si bo boljše novosti v prehrambeni industriji, kot je, denimo, kokta, ki so jo še v ranjki državi pogosto postavljali ob bok svetovno znani kokakoli (mnogi domoljubneži pa celo še danes prisegajo, da je okus kokte boljši), težko zamisliti. Kdo pa je še videl, da bi se katera od držav v času krize odpovedala (četudi pod krinko reševanja podjetja) paradnim blagovnim znamkam, ki jih je v današnjem času ostre konkurence tako težko lansirati med kupce. Je Italija morda komu odstopila barillo, Nemci dr. oetkerja, Avstrijci mozartove kroglice? In kateri državi je v zadnjih letih, tako kot Sloveniji, uspelo znižati raven samooskrbe s hrano, predvsem tisto, ki raste na domačih tleh (Sloveniji je, kot je nedavno pojasnil zdaj že odhajajoči kmetijski minister Dejan Židan, na primer, “uspelo” znižati pridelavo krompirja za več kot polovico)?

Ob vsem tem je okus optimizma, da bo Slovenija res izplavala iz krize, še nekoliko bolj šibak. Prav toliko kot okus neslanih in prezabeljenih pierog. A Poljaki jih kljub temu ne dajo.