Patrioti

Evropa bo multikulturna ali pa je ne bo. Danes je ni. Morda je v kakšnih skupnih vojaških misijah po svetu, v Afganistanu ali v Iraku; doma, kjer danes bolj kot včeraj šarijo raznovrstni patrioti, ne.

Leta 1907, ko je bil Trst še avstro-ogrski, je James Joyce začel pisati za italijanski Il piccolo della sera. Lastnik časopisa je bil Teodoro Mayer, Žid. Ko je odgovorni urednik Roberto Preziosi zaposlil irskega pisatelja, mu je povedal, da bo imel višji honorar od drugih sodelavcev, zato ker bo pisal v jeziku, ki mu je tuj, in zato, ker potrebuje denar. (Če si danes tujec in če potrebuješ denar, te takoj odslovijo.) Si morete misliti, s kakšno ironijo je pisatelj Uliksesa opazoval bizarno stvarnost, kjer je madžarski Žid usmerjal skupino italijanskih nacionalistov v avstrijskem Trstu! Lahko bi rekli, da je to edinstven primer multikulturnega dialoga. Kaj se je zgodilo kasneje, vemo.

Tolerantna Avstro-Ogrska je propadla, fašistični režimi in komunistične diktature tudi. Edino, kar je ostalo kot konstanta evropskega prostora, je patriotizem, ki je danes, paradoksalno, bolj prisoten in agresiven kot leta 1907. Tako kot so nacionalizmi pokopali Avstro-Ogrsko, bodo verjetno tudi Evropsko skupnost.

Nedavna izjava nemške kanclerke Angele Merkel, da je projekt multikulturnosti v Nemčiji popolnoma spodletel, ni šokirala evropske javnosti, kot bi jo morda morala, sodeč po reakcijah. Tako, kot je niso pretirano šokirali izgoni francoskih Romov ali pa imigrantom namenjena izjava francoskega predsednika Sarkozija, da Francijo ali ljubiš ali pa iz nje odideš. Dejstvo je, da multikulturnost v Evropi ni nikoli zaživela v praksi, ni nikoli prekoračila meje, ki loči teorijo oziroma politično ali kulturno retoriko od prakse, od življenja. Da se prepričamo o tem, je dovolj bežen sprehod po evropskih velemestih, kjer so etnične četrti emigrantov v bistvu evfemizem za geto. Tako v Rimu kot v Parizu. Tako v Trstu, kjer Slovenci in ostale manjšine ne pridejo do izraza, kot v slovenski Istri, kjer se italijanska manjšina spopada z dejstvom, da je italijanski jezik vedno bolj odrinjen na rob.