Pečat socialne izolacije

Pustiti osnovne šole odprte in jih še bolj odpreti za drugo in tretjo triado ter vrata v kratkem odškrniti tudi na srednjih šolah in fakultetah? In to v dneh, ko sta se obalno-kraška in zasavska regija vnovič znašli na črnem epidemiološkem seznamu in je razmerje med rdečimi in črnimi regijami v naši državi 7:5? Vlada ni bila pred lahko odločitvijo, toda izbrala je opcijo, ki je za otroke in mladostnike po skoraj treh mesecih in pol šolanja na daljavo najslabša: v obeh omenjenih regijah bo komaj dobro odprte osnovne šole spet zaprla.

Se naša vlada in ministrstvo za izobraževanje res ne zavedata pomena vzgoje in izobraževanja? Kaj pa pomena gibanja, druženja, primarne in sekundarne socializacije, športnega in kulturnega udejstvovanja?

Naši najstniki postajajo tleče bombe. Občutek imajo, da smo jih zaprli v kletko. Čim prej jih moramo spustiti iz nje!

Večino šol in fakultet smo zaprli 19. oktobra lani in tako dolgo zaprtje, daljše kot v drugih evropskih državah, otrokom in mladostnikom pušča pečat, posledice v bistveno skromnejšem znanju in bistveno slabši psiho-fizični kondiciji. Že pregovorno preveč individualizirane in gibalno-motorično manj spretne generacije se zdaj še manj gibajo in družijo med sabo. Dneve preživljajo zaprte doma, za ekrani, ki sevajo, kvarijo vid, slabijo zdravo telesno držo in sčasoma povzročajo tudi deformacije kazalcev, zapestij in še česa. Otroci in mladostniki se ne udeležujejo več niti izvenšolskih dejavnosti, čeprav so si prav v krožkih, društvih, klubih, podobno kot med preživljanjem časa s prijatelji, osmišljali dneve, izmenjevali poglede in izkušnje in ne nazadnje - si lajšali tegobe odraščanja in frustracije. Z drugimi besedami povedano: naši najstniki postajajo tleče bombe. Občutek imajo, da smo jih zaprli v kletko.

“Predolgo živijo v socialni izolaciji in na način, ki je skregan z logiko zadovoljevanja njihovih potreb. Odrekamo jim druženje z vrstniki, ki je zanje skoraj tako pomembno kot hrana, spravljamo jih v stisko ali pa njihovo stisko poglabljamo,” svarijo psihologi. Od lani opažajo porast samopoškodb v obliki rezanja, žganja, praskanja, prebadanja, puljenja las, zaganjanja ob trde predmete, samopretepanja. Mladi so vse bolj depresivni, anksiozni, imajo vse hujše motnje prehranjevanja in vse bolj posegajo po drogah. To so dejstva. Ali oblast ne uvidi, da jih moramo čim prej spustiti iz kletke?