Pes čuvaj

“Še vedno nam ostane kranjska klobasa.” Tako optimistični so bili izolski krvodajalci, ko so izvedeli, da bo vlada varčevala tudi na njihov račun in jim ne bo več plačevala potnih stroškov. Tako piše v zakonu o preskrbi s krvjo in izvajanje zakonov je resna reč.

Prej je pisalo drugače. Vlada premierja Janeza Janše je zakon leta 2006 spremenila (kdo bi vedel, morda smo varčevali že takrat) in ker red mora biti, ga bo zdaj tudi dosledno izvajala. Kdor je zamerljiv in se bo na račun nekaj evrov potnih stroškov odpovedal krvodajalstvu, mu bodisi manjka sočutja bodisi domoljubja. Ni vlada tista, ki bi se jim morala opravičiti za to, kar jim je vzela. Krvodajalci bi morali pasti na kolena in se zahvaliti za leta, ko so prejemali nezakonite potne stroške. Jadran Boštjančič iz Hrušice je kri daroval 130-krat. Večinoma v Izoli. Za dolgo pot je prejemal po deset evrov. Do centa preveč, pravi vlada. Za nagrado bo poslej prejemal samo še kranjsko klobaso. V primerjavi z ljubljanskimi krvodajalci, ki si energijo povrnejo z navadnim sendvičem, izolskim torej gre še dobro. Glede na črnogledost lahko pričakujemo, da bodo kmalu tudi ob topel obrok. In če gre verjeti vrabcem, ki čivkajo nad parlamentarno palačo, bodo krvodajalci nekega varčevalnega dne tudi ob prost dan. Kri bodo kot drugi, z direktivami usklajeni evropski humanitarci, dajali samo popoldan, po koncu delovnika, ali ob vikendih. Sistemu slovenskega krvodajalstva, ki je nastal ob koncu druge svetovne vojne in temelji na medsebojnem spoštovanju in pomoči, tudi hvaležnosti do življenja in sočloveka, grozi, da bo razvrednoten. Dan, ko bo za reševanje slovenskih življenj zmanjkalo domače krvi in bo nujno kupiti tujo, se v tem trenutku ne zdi daleč.

Pričakujemo, da bo v ponedeljek, 2. julija, prvi varuh zdravstvenega sistema, minister Tomaž Gantar, nastavil svojo roko in daroval dragoceno kri. Tako kot je počel nekdaj. Če ga v Hipokratovih krogih opisujejo kot “buldoga”, potem naj bo zvest temu nazivu. Krvodajalstvo potrebuje psa čuvaja.