Pianist v lisicah

Včeraj so onemeli še tisti naivneži, ki so do zadnjega verjeli, da bo sedanja vladna koalicija le uspela spraviti pod streho zdravstveno reformo. Torej zahteven, obsežen in zelo nujen paket nove zdravstvene zakonodaje - njenega temelja.

Dosedanji minister Tomaž Gantar si je zanjo iskreno prizadeval. Ni skrivnost, da je bil pri tem iz meseca v mesec bolj osamljen. Že znotraj lastne stranke je doživljal pritiske in dobival zahteve, česa ne sme ukiniti, omejiti, črtati. Na vladni ravni so bili pritiski in zahteve - zlasti pa pogledi na to, kaj in zlasti kdaj spremeniti in česa ne - vse ostrejši.

Zdravstveni resor ne more živeti sam zase. Sodelovati mora z drugimi, kar sicer vsi dobro vedo, a (namerno?) zanemarjajo. Ob tem pa ima Slovenija še to smolo, da je naša zakonodaja še najbolj podobna švicarskemu siru. Luknje se, zlasti zaradi vedno težavnejših finančnih in razvojnih težav, množijo že zaradi zastarelosti, preživetosti zdaj veljavnih predpisov. Svoje prispevajo še na okopih zasidrani posamezniki, lobiji in skupine, ki so si prilastile kup ugodnosti.

Gantar omenja, da smo gospodarsko in finančno krizo, zlasti glede zdravstva, pričakali povsem nepripravljeni. Zadnja leta tako vztrajno krčimo denar za zdravstvo in v njem zaposlene, da ga skrbi, kje, kako in pod kakšnimi pogoji se bomo Slovenci v prihodnje sploh še lahko zdravili.

Slika na političnem parketu pa je še vedno zavita v visokoleteče parole in drugo navlako. Vsi se strinjajo, da je treba spodrezati korupcijo, v zdravstvu razrasle lobije, spremeniti sistem financiranja, sprejeti sveženj novih predpisov in v življenje spraviti reformo.

A kaj, ko ostajajo pogledi na vse to, žal, tako raznoliki! Zato takšnega orkestra politične elite ne bi znal uglasiti niti največji mojster glasbe.

Tudi zato je Gantar, ki se je zmogel vsaj častno umakniti, še najbolj podoben pianistu, ki sicer dodobra obvlada klavirske tipke, a ima roke, vklenjene v - lisice.