Pica sprave?

Ko smo že mislili, da so vlada in sindikati v dobro celotne skupnosti uspeli najti kompromis, ki bi našo državo končno premaknil z mrtve točke, sta policijska sindikata včeraj vložila zahtevo za razpis referenduma o varčevalnih ukrepih. V soju pogovarjanja, pregovarjanja in na koncu dogovora med sindikati in vlado so policisti stavkali in na koncu storili to, česar se je politika najbolj bala.

Zakaj policisti niso zadovoljni z dogovorom, s katerim soglaša večina drugih sindikatov? Sami poudarjajo, da zato, ker varčevalni ukrepi krčijo osnovne civilizacijske pravice, ki si jih je naša družba izborila. Vsem, ki smo dogovarjanja med sindikati opazovali od zunaj, pa se zdi, da policisti ves čas pogajanj sploh niso imeli sogovornika. Ministra, ki sta vodila pogajanja, sta se posvečala drugim sindikatom, notranji minister, ki bi se moral pogovarjati s svojimi in jih prepričevati v dobro sprejetih ukrepov, pa je policiste javno karal, zmerjal in jih žalil.

Namesto resnih pogovorov smo tako izpod ministrovih prstov lahko prebirali zapise o tem, kako policiste plačujemo, da na sindikalnih srečanjih igrajo pikado, kako policijske sindikaliste država plačuje le za sindikalno delo ... Način komuniciranja ministra do “svojih” je bil nedvomno žaljiv in pod pričakovano ravnijo komuniciranja predstavnikov vlade. In očitno je bila potrebna grožnja z referendumom, da so predstavniki vlade včeraj napovedali “prave” pogovore s policisti.

Pri celotni zadevi se neukemu poraja osnovno vprašanje: zakaj ravno policija? So policijske plače res tiste, ki najbolj najedajo javne finance? Je policija res tako problematična? Notranji minister je ob petkovi največji kriminalistični preiskavi policistom prinesel nekaj pic in se na lastne oči prepričal, s kakšno vnemo opravljajo svoje delo. S kakšno vnemo kriminalisti s slabim tisočakom plače vklepajo osumljence, ki kupujejo hiše, se vozijo v dragih limuzinah in bahajo z zlatimi rolexi. Kdo ve, mogoče pa je šlo za pice sprave?