Pihanje brez vetra

Če radi rečemo, da bo dvome o kakšni stvari odpihnil veter, to za vetrne elektrarne gotovo ne velja. Posebej za tiste, ki jim je (za zdaj še) nesojeno mesto odmerjeno na Volovji rebri. Prvi so dvom zasadili ornitologi. Ti so na grebenu, ki se vzhodno od Ilirske Bistrice dviga proti snežniškim gozdovom, opazovali več kot sto tudi redkejših vrst ptic.

A četudi bi držalo, da velike bele vetrne turbine ne bi ogrožale ptic, se dvom o gradnji vetrne elektrarne na tej lokaciji lahko poraja prav vsem, ki so povezani s projektom. Naložbeniku, Elektru Primorska, ker se je - kot je že pred časom opozoril nekdanji gospodarski minister Vizjak - tehnologija uporabe vetrne energije tako izboljšala, da so parametri v gradbenem dovoljenju za Volovjo reber že zastareli in bi treba načrte najprej posodobiti. Ilirskobistriški občini, ker ima odprto vsaj še eno okoljsko fronto, na kateri se bo morala boriti za ureditev regijskega odlagališča odpadkov. Največji dvom pa se lahko rodi prav ob odločitvah države oziroma njene agencije za okolje, ki bi odločbo o veljavnosti okoljevarstvenega soglasja lahko utemeljila na znanstvenih dokazih. Pa je ni, ker - kot je zapisala v odločbi - bodisi ni znanstvenih dokazov o številu, pojavljanju ptic in vplivu vetrnic nanje bodisi ni mogla upoštevati po prvem postopku pridobljenih dokazov. Pa čeprav bi ji vsi ti dokazi ob enaki odločitvi nudili trdnejšo in bolj verodostojno podlago.

Vse to meče velik dvom tudi na zaveze Slovenije, ki bo (oziroma bo te dni) Evropi obljubila, da bo planet reševala tudi z vetrno energijo. V izogib kaznim bo treba lokacije za vetrnice torej poiskati nekje na dobrih 20.000 kvadratnih kilometrih slovenske površine. Po možnosti tam, kjer bosta človek in žival varna pred njihovimi vplivi.

Treba pa bo dokazati še, da vetrna energija nima le slabih plati. Tudi dvome o tem bo morala odpihniti država. Pa ne z vetrom, pač pa s politiko dobrih praks in modrega načrtovanja.