Pirova zmaga?

Pregovor pravi, da so po bitki vsi generali. Bi to lahko trdili tudi po sklenitvi sporazuma med vlado oziroma zdravstvenim ministrstvom in zdravniškim sindikatom Fides?

Nenavadno je namreč, da je izkupiček pogajanj za obe strani ugoden. Tako vsaj zatrjujeta. Oboji so si tudi zavzeto prizadevali, da bi do sporazuma prišlo, in tudi popuščali. Koliko, zagotovo do potankosti ne bo nikoli povsem znano.

Po tej zgodbi so si oddahnili vsi. Še najbolj bolniki. Zastavlja pa se vprašanje, ali je bilo takšno zaostrovanje zares potrebno. Še zlasti, ker je poseglo v tiste, ki te zadeve niso zakuhali, še manj zapletali. V bolnike torej.

Ker ima vsaka slaba stvar tudi kaj dobrega, je morda ta zgodba tudi dobra. Do obisti je namreč razgalila vse slabosti našega zdravstva in sistema. Dokazala je, da nujno potrebuje zares korenite spremembe - od delovnih urnikov zdravnikov, pa tja do prevetritve tako imenovanih dežurnih mest v državi in števila zdravstvenih ekip, ki so vanj vprežene. Hkrati je odprla tudi vprašanje meril za plačilo tega dela.

Razmere kričijo po spremembah. Odgovorni za zdravstvo in stroka tega ne bodo mogli več odlagati v nedogled. Zato je Fides pravzaprav sprožil oblikovanje tovrstnih nujnih ukrepov. Tistih namreč, ki bodo skrb za bolnike spet umestili v osrednje dogajanja. To (p)ostaja temeljna naloga ne le sistema, temveč vseh, ki imajo v zdravstvu z bolnikom kakor koli opraviti. Vsak dan, vse dni v letu. To pa niso zgolj zdravniki.

Če se je v javnosti med zaostrenim režimom dela porodil vtis, da Fidesu prav bolniki niso kaj dosti mar, saj se bori le za ugodnosti, so zdravniki v praksi počasi le dokazovali, da ni povsem tako. Kajti, bolnim in nemočnim so vajeni in jim želijo takoj pomagati.

Morda bo ta vlada Fidesu - po zdravstveni reformi - še celo hvaležna za ta vihar. Vsekakor pa bi zgodbo lahko poimenovali tudi pirova zmaga. Za obe strani, saj bo šele zdaj treba prav zavihati rokave.