Pismo Charlieju Chaplinu

Dragi Charlie Chaplin, prav si imel, ko si v parodiji Veliki diktator povedal, da “diktatorji osvobajajo sebe z namenom, da si podredijo ljudstvo”.

S žalostjo opažam, da živimo v družbi, ki je vedno bolj podobna tragični plati tvojih komičnih filmov. Komičnost je v bistvu nekakšen ekstrakt naših muk. Zato se nam zdi smešen človek, ki se spotakne pred nami, a se niti najmanj ne smejemo, ko se spotaknemo sami.

Še danes ne morem zadržati smeha, ko gledam, kako se spotikaš ob svoji palici, kako se spretno izmikaš policajem, ki te skušajo uloviti; ali pa, ko posnemaš gibe delavcev za tekočim trakom v filmu Moderni časi, ki je ena najbolj neusmiljenih kritik modernega, razvitega suženjstva.

Že takrat, v črno-belih filmskih časih, si razumel, kaj nas čaka v vse bolj tehnološkem in razčlovečenem svetu, ki je izgubil občutek za prosti čas, za igro, za svobodo brez cilja, za medčloveške odnose.

Dragi Charlie Chaplin, verjetno so tvoji filmi tako aktualni zgolj po naključju. Ampak, če dobro pomislim, z vidika preteklosti sploh ni težko biti aktualen, ker je človek nagnjen k vedno istim, ponavljajočim se napakam. Vedno se najde kakšna žrtev bankrota, kot je tvoj Monsieur Verdoux, tragikomični, nežni serijski morilec osamljenih src.

Res je sicer, da smo malo bolj, kako bi rekel, skromni, kar se velikih diktatorjev tiče. Ne vem zakaj, naši diktatorji so nekam bedni, v skladu z duhom časa, podobni bolj Miki miški kot pa tvojemu Hynklu. Naši Hynkli so bolj zapeti, skoraj sramežljivi, kot da se sramujejo misli, ki jih kujejo, kot da so obremenjeni s televizijskimi kamerami, ki jih neprestano spremljajo in opozarjajo, da so lahko tudi komični. Naši diktatorji se bojijo da bi izpadli komični. To je njihova nočna mora. Vsi naši Hynkli, vsi naši tako imenovani izvoljenci, izžarevajo neko čudno temno luč, kot da bi se sramovali tega, da so končno uresničili dolgo iskano imperatorsko ambicijo, poklic, ki jim omogoča osvojiti vse, kar se osvojiti da: bele in črne, tiste, ki se strinjajo, in tiste, ki se ne strinjajo z njimi, tiste, ki so jih izvolili, in tiste, ki jih niso.

Res je, kar praviš, da je na svetu prostora za vse. Ampak v naših časih, v katerih vladajo Miki miške, nikakor ne moremo najti prostora za malo smeha.

S spoštovanjem, lep pozdrav.