Plača ali pokojnina?

Doslej je še vsaka napovedana pokojninska reforma povzročila val predčasnih upokojitev. To je človeško in razumljivo, saj si prav nihče, ki izpolnjuje vsaj minimalne pogoje za upokojitev, ne želi zaradi drobne “zamude” preživeti na delovnem mestu še nekaj dodatnih let. V razmerah, ko v državi ni “zanesljivo” skoraj nobeno delovno mesto in ko jih je - pravzaprav - iz dneva v dan manj, je takšna odločitev še toliko lažja. Raje pokojnina, pa čeprav nizka, kot pa vsakodnevna negotovost ...

Pričakovati je, da se bo število novih upokojencev v prihodnjih mesecih občutno povečalo. To pomeni še večje breme za pokojninsko blagajno in še manj zaposlenih, ki bodo to pokojninsko blagajno polnili. Iluzorno je namreč pričakovati, da bodo izpraznjena delovna mesta na voljo brezposelnim, mladim ... Nemalo delodajalcev bo izkoristilo upokojevanje posameznikov za “racionalizacijo dela” oziroma zmanjšanje delovnih mest.

Pa, bodimo pošteni, za predčasno (pardon, pravočasno) upokojitev se ne bodo odločili le iztrošeni in do konca izžeti proizvodni delavci. Med novimi upokojenci bo zagotovo tudi vrsta strokovnjakov z mnogih področij, ki jih bo čez noč težko ali nemogoče nadomestiti. Napovedani “bonusi”, ki naj bi spremljali vztrajanje na delovnem mestu tudi po formalni izpolnitvi pogojev za upokojitev, (pre)mnogim ne predstavljajo prav nobene vabe. Vendar so to vprašanja, ki ostajajo v ozadju in s katerimi si nihče pretirano ne beli glave.

Celo če bi pokojninska reforma nastajala v idealnih razmerah in ob cvetočem gospodarstvu, to verjetno ne bi bistveno vplivalo na odločitev posameznikov. Morda bi se jih za upokojitev odločilo nekoliko manj - ali pa tudi ne. Vendar gospodarske razmere niso cvetoče in vse blagajne so iz dneva v dan bolj prazne. Ni ga človeka, ki se ne bi zavedal, da bo njegova pokojnina nižja kot trenutna plača. Le tega, žal, ne ve, ali bo to plačo, kakršna že je, jutri sploh še imel.