Plašč nevidnosti

Decembra se menda po svetu pretaka največ želja. V mojem “telepatskem” predalu odposlane pošte nikoli ni bilo prav veliko, vsa pisma pa so k naslovnikom prenašala zelo podobne želje. Papir jih sicer težko prenese, misli pa brez težav: časovni stroj, plašč nevidnosti in Arabelin prstan. V skladu z diktatom razuma, ki ga je v minulih desetletjih prizadevni okolici nekako uspelo vtepsti v mojo precej trdo bučo, sem že skoraj podlegla opazkam, da iz teh mojih želja ne bo nič, ker pač ne more biti. Ker to, česar si želim, ne obstaja. Ni resnično! Oziroma živi le v knjigah, na filmu in v češki teve nadaljevanki (vrstniki, se še spomnite Arabele?)

Vsem tistim, ki ste v minulih letih in desetletjih svojo energijo in čas posvetili izbijanju iluzij in fantazem iz moje betice, pri polni zavesti in zdravi pameti sporočam - zmotili ste se! Za zdaj lahko dokažem le obstoj plašča nevidnosti, in za to imam celo nekaj prič.

Začelo se je v četrtek, a takrat še nisem vedela, za kaj gre. Slabe pol ure pred zaprtjem trgovine sem se postavila v vrsto k blagajni. Misli so se plazile po skoraj že končanem dnevu, in v takšnih trenutkih se mi pozornost razprši naokrog kot suh sneg, ko ga ujame veter. Nenadoma sem začutila le malce čuden sunek z leve, tik pred sabo pa zagledala gospo, ki ji je uspelo voziček in sebe zriniti tik za hrbet možakarja v vrsti pred mano. Naslednji dan se mi je precej podobna reč zgodila, ko sem čakala pred bankomatom. Pa tudi takrat še nisem dojela, kaj je pravzaprav v igri. Posvetilo se mi je šele v soboto, ko je tržnica frenetično utripala od hitenja nakupovalcev, kljuke bližnjih trgovin pa niso imele priložnosti, da bi se ohladile. V pekarni je bila zmerna vrsta - pet ali šest nas je čakalo, da bi prodajalki naročili hlebec ali štruco. Vzdušje je bilo glede na predpraznični dan dokaj mirno, celo skoraj spokojno. Medtem ko sem opazovala teksturo skorje hlebca, me je v hipu objel vonj sladkastega parfuma. Pred sabo sem zagledala gospo z ličnim klobukom, ki je takrat, ko sem prišla v trgovino in se pohlevno postavila v vrsto, tam zagotovo ni bilo. Prisežem pri nosu! Ja, vem, prazniki so in vsem se mudi. No, nekaj minut pa natančno predme prinese še možakarja, ki se mu je sodeč po godrnjanju in gledanju na uro tudi mudilo. Nakar v tistem prifrfota še bitje v dizajnerski opravi, s sončnimi očali Valentino (sem opazila, ker se mi je napis poblisnil točno pred nosom). Uganete, kam se je “plasirala”? Še preden sem utegnila odpreti usta, se izza mojega hrbta oglasi precej jezen glas. “Orkoladro, ma kaj je to? Je vrsta al ni? Je vrsta za vse ali samo za nas, ki čakamo ku muši,” se je razsrdila branjevka z bližnje stojnice, ki je pritekla v pekarno po žemljico za malico. Takrat se mi je končno posvetilo. Želja se mi je izpolnila! Tista, ki sem jo dedku Mrazu zaupala pred več kot tridesetimi leti! Imam plašč nevidnosti. Očitno tako širok, da sem vanj ogrnila še prodajalko s tržnice. Šinjora, pardon.

Kakšen je ta plašč, sprašujete. Gospodje in gospe, vajeni stopati preko vrste, bi rekli, da popolnoma neopazen. Ampak vam povem - ta plašč ima res čudežno moč: deluje tudi, ko ga nimam oblečenega, recimo sredi poletja, ko čakam, da bi kupila avtobusno vozovnico, pa tudi v številnih uradih, čakalnici ambulante in celo v Cankarjevem domu. Lahko prisežem, da me plašč nevidnosti, ki sem si ga kot otrok tako želela, še ni pustil na cedilu. Pa čeprav dolgo dolgo nisem vedela sploh, da ga imam ...

Z željami velja biti previden. Lahko se uresničijo.