Po doku pamet v roke

Prihoda v Izolo, ne da bi s pogledom zaobjeli ladjedelniški dok, si danes skoraj ne moremo predstavljati. Kot da bi brez te betonske “ladje” nekaj manjkalo. Umik doka pomeni konec remontov velikih ladij v Izoli, ukinja se še ena proizvodna dejavnost, poslavlja se še en košček pomorske tradicije.

To ni razveseljivo, čeprav že dolgo vemo, da je umik ladjedelnice neizogiben, da pogojev za takšno (nekateri bodo rekli umazano) ladjedelništvo tam preprosto ni več in da podjetje bolj životari, kot živi …, bližnji konec te zgodbe vseeno žalosti.

A po drugi strani smrt ladjedelništva lahko pomeni tudi novo rojstvo. Le redkokje v Evropi je namreč danes še na voljo dragocen kos zemlje tik ob morju. Izola je dobila edinstveno priložnost, da začne pisati novo, lepšo obalno zgodbo.

V zadnjih letih smo lahko ujeli zajeten nabor zamisli, kaj vse bi lahko tam zraslo, ko ne bo več ladjedelnice: eni so videli marino, drugi bi naredili zaščiteno območje za morsko travo pozejdonko, tretji bi zidali stanovanja, četrti apartmaje, nekdo bi v morju tam spredaj nasul otok, zadnji so snovali termalno zdravilišče s hotelom ...

Zdaj želimo slišati res temeljit razmislek, kako ravnati s tem območjem, ki je veliko bolj v javnem interesu, kot je ladjedelnica, sploh če ga povežemo v skupno zgodbo s sosednjim Delamarisovim zemljiščem in obalo ob cesti Koper-Izola, ko ta ne bo več glavna povezava ob obali.

Ni kaj, gre za najpomembnejši izziv za Izolo in tudi za Istro v zadnjih desetletjih. Zato je tudi odgovornost tistih, ki sooblikujejo občinske prostorske akte, ter novih lastnikov teh zemljišč, kar največja. Mogoče gre Izoli zdaj celo malce na roko gospodarska kriza, ki je zavrla kakšne zaletave megalomanske apetite potencialnih investitorjev.

Dok bodo odvlekli, le pazite torej, kaj bodo namesto njega tja privlekli.