Po dveh Juretih je prišel na vrsto Žan

Prve ne pozabiš nikoli. Srebrno odličje Jureta Franka, prva medalja na zimskih olimpijskih igrah za Slovenijo in Jugoslavijo, bo vedno nekaj posebnega. Tako kot so bile posebne in neponovljive sarajevske olimpijske igre, na katerih je za nepopisno veselje poskrbel 22-letni Solkanec, ki je včeraj dobil veleslalomskega naslednika.

Žan Kranjec je do uspeha kariere prišel pri skoraj 30 letih, ki jih bo dopolnil novembra. Ni jih bilo veliko, ki so stavili nanj po dveh vse prej kot posrečenih sezonah, v katerih ga je - ne le smučanje - postavljalo pred zahtevne osebne preizkušnje. Zdelo se je, da jih z umirjenim značajem, ki po malem spominja na zlatega kanuista na divjih vodah iz Tokia Benjamina Savška, le predeluje in jih na najpomembnejših tekmah, kot so olimpijske igre, ne more izraziti v polni meri oziroma z nedvomnim potencialom.

Skoraj tri desetletja je nato Slovenija čakala na tretjo moško olimpijsko medaljo v alpskem smučanju. Dve je osvojila v veleslalomu, v katerem bi lahko bila olimpijska malha še bolj polna.

Dejansko pa vsaka stvar v življenju potrebuje svoj čas, da dozori. In Kranjčeva medalja je zorela postopno, tudi ob neželenem razvoju dogodkov. Lep čas je veljal za smučarja, ki mu je ustrezala trda ali ledena snežna podlaga, na kateri je s tretjim mestom tudi odprl sezono. Od ledeniške premiere v Söldnu pa vsaj na tekmah ni našel rezultatske potrditve, čeravno si je z novimi materiali in nastavitvami na smučeh povrnil želene občutke.

Tudi prva vožnja na Kitajskem se mu ni najbolje posrečila, a včasih je vrh ali medaljo bolje napadati iz ozadja. Najbolj nazoren primer je vsekakor Jure Košir, ki je leta 1994 v Lilehammerju po prvi slalomski vožnji prav tako zasedal osmo mesto in se nato zavihtel do brona, pri čemer je bila tudi tekma na Norveškem nekaj posebnega. Skoraj tri desetletja je nato Slovenija čakala na tretjo moško olimpijsko medaljo v alpskem smučanju. Dve je osvojila v veleslalomu, v katerem bi lahko bila olimpijska malha še bolj polna.

Leta 1980 je Bojan Križaj v Lake Placidu bron zgrešil za vsega dve stotinki, na dobri poti do olimpijskega odličja je bil v Naganu 18 let pozneje tudi Košir. Ne nazadnje ima tudi Kranjec iz Pjongčanga četrto mesto. Olimpijski izračun se ne izide vedno po željah niti - kot je v pogovoru poudaril Jure Franko - po papirnatih napovedih.

Igra stotink je včasih kruta, že en manjši zdrs lahko pomeni konec sanj o olimpijski medalji, ki ji je bila v slalomu izjemno blizu tudi Andreja Slokar. Ker se je Ajdovka zavedala kako dobro je smučala, je bilo razočaranje toliko večje. In prav je tako. Zmage se kujejo tudi ob porazih, medalje pa nato prinašajo posebno zadoščenje.