Po mir v gozd?

Ura je enajst zvečer. Zima je, februar 2016. Gozd na Pohorju. Gozdne živali počivajo. No, bi rade. A jim ni dano. Med drevjem prihrumijo motorne sani. In kmalu zatem še ene. In še ene ...

Do polnoči jih dva števca na dveh točkah Pohorja naštejeta skoraj 118. Od 22. do 23. ure sta jih naštela še 60. In tudi po polnoči miru v gozdu ni. Do ene zjutraj jih je mimo brlogov švignilo še 40 in tako zatem vse do pete ure zjutraj. Šele zatem so se sankaški ponočnjaki utrudili, naveličali ali postali zaspani. In šele tedaj je nastopilo nekaj ur miru tudi za “domačine”, gozdne živali.

Kaj žene ljudi, da se sredi noči z motornimi sanmi poganjajo po gozdu, tu ne bomo ugibali. Dejstvo je, da so števci, ki jih je na Pohorju namestil zavod za varstvo narave, pokazali, da pohorska divjad komajda lahko zatisne oči. Kmalu zatem, ko sankači odidejo na jutranje spanje, namreč že pritečejo izza ovinka rekreativni tekači na smučeh in turni smučarji. Ti imajo raje svetel del dneva, a še preden se poslovijo, že pride večerna “runda” ljubiteljev snežnih sani.

In Pohorje ni edini “sankaški raj” za ljudi in pekel za divjad v Sloveniji. Podobno je na Pokljuki in še marsikje. Kjer ni sani, pa so modni štirikolesniki, s katerimi se ni najbolj noro preganjati po cestah, temveč po gozdnih poteh in še bolj po brezpotjih. In tudi “krosovci” ter gorska kolesa pridejo najbolj do izraza prav na strmih gozdnih stezah.

Da smo ljudje v gozdu nepovabljeni gostje, ki vdiramo v domovanje številnih gozdnih živali, se ne zavedamo vsi. Pa bi bilo dobro, da bi se. Potem bi si poligone za te motorizirane dirke uredili denimo v opuščenih kamnolomih, peskokopih, tudi kak del gozda bi morda lahko namenili za tovrstno početje. Tudi za tek z lučjo na glavi in za večerna sprehajanja psov bi bilo dobro urediti mestne parke ali odškrniti zgolj delček gozdov.

Glavnina gozdov pa bi morala ostati domovanje gozdnih živali in rastja. Kajti samo to je res gozd.