Po novem ali starem

Volitve so eksperiment, poln presenečenj. Da se raziskave javnega mnenja lahko motijo, smo videli že večkrat. V SDS, denimo, so že dvakrat pričakovali zmago in se z vsem pripravili nanjo, na volilno nedeljo, ko so bili znani izidi vzporednih volitev, pa se je njihova zakuska za povabljence spremenila v žalostno sedmino.

Levica in leva sredina, v kateri ta hip druga drugi prostor odžirajo številne stare in nove stranke, se zato posveča pomembnemu vprašanju: kaj narediti, da bi Janša tudi v tretje ostal z dolgim nosom. Jasno je sicer to povedal le Karl Erjavec.

Pred nami sta zato dva nova poskusa, kako prepričati volilce za sredinsko in levo opcijo: povezovanje, v primeru stranke Mira Cerarja pa ustvarjanje vtisa apolitičnosti. Cerar se volilcem ne predstavlja kot nov, pač pa kot drugačen; ne lev, ne desen in ne sredinski.

Po izkušnji z zadnjimi predčasnimi volitvami, ko je vse drlo za Gregorjem Virantom in Zoranom Jankovićem, so postali volilci do političnih novitet zadržani. Cerarjevo ime vleče, a Cerar se mora kljub temu v vsakem intervjuju zaklinjati, da ni marioneta starih političnih botrov. Podobno se godi Igorju Šoltesu, ki se - kot da niti sam ne bi verjel v svojo stranko - v volilno tekmo podaja brez pravega žara. Stranki Verjamem bo le posodil svoje ime, sam pa zanjo na volitvah ne bo nastopil.

Drugi prepričevalni poskus bo povezovanje. Po njem ne kliče le poraz levice na evropskih volitvah, pač pa tudi spoznanje volilcev, da je država postala ujetnica političnih strank, ki ne znajo sklepati kompromisov.

Novi pristopi za nagovarjanje volilcev so legitimni, da bi si zaslužili uspeh, pa bi morala za njimi stati jasna vsebina. Iskreno priznanje Erjavca, da se Desus in SD povezujeta, zato da bi premagali Janšo, žal tega ne obeta. Erjavec pravzaprav poziva volilce, naj spet volijo proti nekomu in ne za nekoga. Če bo tako, lahko z gotovostjo napovemo, da bo po novem spet vse po starem, ne glede na to, s kom se bo kdo povezal.