Po poteh prve vojne od Alp do Jadrana

Čez dobra dva meseca bo minilo natanko sto let, kar se je začela prva svetovna vojna. V njej je umrlo približno 17 milijonov ljudi, ogromno je bilo ranjenih, vojna pa je pustila globoke sledi. Slabo leto po začetku se je vojna vihra razbesnela tudi v naših krajih. Žrtve krvave Soške fronte od Rombona do Tržaškega zaliva so pokopane na številnih pokopališčih in v kostnicah. Natančna številka ni znana; uradna statistika govori o 300.000 mrtvih, nekateri raziskovalci navajajo tudi več kot dvakrat višje število.

Letos se začenja čas spominjanj na Veliko vojno, ki je zaznamovala zgodovinski spomin več generacij. Vojna je spremenila politična razmerja, stoletje po njenem začetku pa moramo žal ugotoviti, da ne tudi človeške nečimrnosti in njenih meja. Rožljanje z orožjem in njegova uporaba ostajata, prav tako politični okopi.

Ob nekdanji Soški fronti so številni pomniki prve svetovne vojne. Pokopališča in kostnice nemo pričajo o njeni silovitosti, o upanju in solzah pa najbolj prepričljivo spominska cerkev sv. Duha v Javorci nad strugo Tolminke. Gre za leseno cerkev, ki so jo v osmih mesecih leta 1916 zgradili avstro-ogrski vojaki v spomin na padle tovariše. Cerkev je eden najpomembnejših pomnikov na Poteh miru, ki vodijo po krajih, ki jih je zaznamovala prva svetovna vojna. Najprej jih je Fundacija Poti miru, ki ima sedež v Kobaridu, uredila v Posočju, prihodnje leto 21. marca pa bodo s svečanostjo na Trgu Evrope med Goricama odprli celotno traso med Alpami in Jadranom.

Na Soški fronti so se v dveh vojskah spopadali pripadniki blizu tridesetih narodov. Na avstro-ogrski strani so se borili vojaki iz vseh njenih dežel, tudi narodnostna sestava italijanske vojske je bila pisana. Številni potomci in rojaki vojakov, ki so se bojevali na Soški fronti, prihajajo v kraje spomina, v prihodnjih letih jih bo še veliko več. Prišli bodo na prireditve, bodisi k Ruski kapelici, kjer bo leta 2016 velika svečanost ali leto kasneje na koncert vojaških orkestrov, ki jim bo dirigiral Riccardo Muti, bodisi na spominsko potovanje po krajih, kjer je divjala prva vojna.

Dediščina prve svetovne vojne je velika turistična priložnost za kraje ob nekdanji Soški fronti, pa tudi za celotno Slovenijo in bližnjo Furlanijo-Julijsko krajino. Institucionalni turistični ponudniki so, kot pravijo, pripravljeni. Od petka do nedelje bo tako v Gorici turistična borza dediščine prve svetovne vojne, na kateri se bodo ponudniki turističnih paketov in doživetij, povezanih z Veliko vojno v Alpah - na Tirolski in na Soški fronti - predstavljali organizatorjem potovanj iz vse Evrope. Med ponudniki bosta tudi javna agencija Spirit in Fundacija Poti miru.

Zlasti Posočje ima v prihodnjih letih izjemno nišno priložnost v turizmu. Z njo bi morda lahko nekoliko kompenzirali nesrečno zgodbo o Kaninu, a seveda ne v zimskih mesecih, ko turistov v rovih na Batognici in Rombonu verjetno ne gre pričakovati. Z dovolj doživetji, pa ne le tistimi, ki so vezana na Soško fronto, bodo gostje v Posočju in na Goriškem morebiti ostali kakšen dan dlje in se nenazadnje še kdaj vrnili.

Gorica bo v prihodnjih letih središče spominov. Italijanski sosedje so zadevo nastavili ambiciozno, svoje kraje pa predstavljajo z vsemi čuti. Tudi pri na se dogaja, v solkanski Žogici, denimo, imajo izdelan program celovitega gastronomskega doživetja na temo prve svetovne vojne. Tovrstnih priložnosti pa je za vse ogromno, odlično izhodišče ponuja Kuharska knjiga iz leta 2006, v kateri je Slavica Plahuta za izčrpnim uvodom zbrala tradicionalne jedi 21 narodov, udeleženih v bojih na Soški fronti.

Nobene potrebe pa ni in verjetno tudi nihče ne pričakuje, da bi gostom, ki bodo prihajali na poti spominov, poskušali na prav vsakem koraku pričarati vzdušje časa izpred sto let. Tega je dovolj v velikih in majhnih muzejskih zbirkah, na hribovskih poteh in ob njih. In ko bo malce pričaran čas izpred sto let, naj bo predstavljena predvsem sodobnost. Z vsem, kar krasi kraje in ljudi od Alp do Jadrana.