Po pravnih le še politična sredstva

Po ugotovitvi Sodišča EU, da ni pristojno za odločanje, ali Hrvaška z neupoštevanjem arbitražne odločbe o meji krši pravni red EU, se v Sloveniji začenja obračunavanje, kdo je kriv za takšen izid. Vložitev tožbe je bilo leta 2018 zadnje dejanje odhajajoče Cerarjeve vlade in gotovo tudi poskus odhajajočega premierja, da bi si pridobil nekaj simpatij javnosti pred takratnimi predčasnimi volitvami. Soglasje k vložitvi tožbe je dal tudi odbor za zunanjo politiko.

Pozivi k plačilu računa za ta zapitek so se vrstili že včeraj. Če bosta stranki, ki jima pripadata Janez Janša in Miro Cerar, pristali skupaj v koaliciji, bodo v imenu konstruktivnosti bržčas kmalu izzveneli.

Za Slovenijo je bistveno, da arbitražna odločba velja in je zavezujoča, način, kako jo uveljaviti, pa je poslej lahko le še političen.

Dejstvo je, da nabor možnosti, s katerimi lahko ena država drugo prisili k izvrševanju mednarodnopravnih obveznosti, ni bogvekako širok. Slovenija je poskusila na Sodišču EU in ni se izšlo. Po včerajšnjem koncu zgodbe pravnih možnosti, ki ne zahtevajo soglasja obeh vpletenih držav, ni več. Vsi pa vemo, da Hrvaška, za katero arbitraža ne obstaja, soglasja ne bi nikoli dala.

Sodišče EU se je razglasilo za nepristojno, vendar pozvalo k uresničitvi arbitražne odločbe. To je pomembno sporočilo za Slovenijo, a kaj si lahko naša država z njim pomaga? So dejanske možnosti za uveljavitev arbitražne odločbe po včerajšnjem dnevu večje ali manjše?

Za Slovenijo je bistveno, da arbitražna odločba velja in je zavezujoča, način, kako jo uveljaviti, pa je poslej lahko le še političen. Po več kot dveh letih štetja vplutij v Piranski zaliv, vzajemnega pisanja kazni in plačevanja sodnih stroškov za pravno pomoč ribičem, se bo treba odločiti, ali po tej poti nadaljevati v nedogled ali najti nove politične metode.

Učinkovita metoda bi bila, denimo, Hrvaški cinično sporočiti, da se vidimo v Schengenu, kavo pa popijemo v OECD. In se tega držati! A vprašanje je, kaj bi s takšnim zaostrovanjem dosegli in v kolikšni meri bi na koncu škodovali sami sebi in domačemu gospodarstvu.

Mehkejša in učinkovitejša pot je tiha diplomacija, ki se po prepričanju analitikov doslej ni izkazala. Ta bi lahko upoštevala hrvaške signale, da je treba vsebino arbitražne odločbe le prepakirati v neko drugi embalažo, ki je za hrvaško javnost bolj sprejemljiva.