Po znanje le v center?

Dijaki so najbolj zapostavljen del šolajoče se mladine. Ko so študenti že davno imeli študentske bone in subvencionirane najemnine, so dijaki s težavo dobili subvencijo za toplo malico - in jo, z izjemo najbolj revnih, tudi hitro izgubili. Subvencionirane tako nimajo niti navadne malice, kot jo imajo osnovnošolci. Edino, kar jim je ostalo, so cenejši prevozi.

Ob splošnem nižanju gmotnega stanja staršev se zato dijaki vse težje odločajo za šolanje v kraju, do katerega se ne morejo voziti vsak dan. Bivanje v dijaškem domu namreč starše olajša za najmanj dvesto evrov na mesec. Ki jih morajo zbrati poleg denarja za prevoz, zvezke, knjige, ...

Vse pomembnejše zato postajajo srednje šole v domačem ali bližnjem kraju. Toda prav te šole so čedalje bolj ogrožene. S plačilom po številu dijakov namreč velike šole s petimi in več oddelki istega programa ustvarjajo presežek. Manjše šole v manjših krajih pa morajo imeti več programov, da iz lokalnega okolja sploh dobijo dovolj dijakov. Zato skoraj noben od programov nima idealno zapolnjenih vpisnih mest, kar pomeni, da šole vse težje krpajo prihodke z odhodki. Pod črto to pomeni, da z ”glavarinami” srednje šole v velikih mestih kujejo dobiček na račun malih šol.

Za državo, ki je ustanoviteljica in plačnica javnih srednjih šol, je stvar jasna: najcenejše so velike šole v velikih mestih. Bomo torej ohranili le šole v Ljubljani, Mariboru, Celju; morebiti še v Kopru in Novi Gorici? In ukinili idrijsko, postojnsko, sežansko? Da o pregrešno dragi ilirskobistriški niti ne izgubljamo besed?

Ne, ta računica ni tako enostavna. Kajti potem bi se morale stotine dijakov iz Idrije, Sežane, Ilirske Bistrice in še kod voziti v srednjo šolo v Ljubljano. In si tam plačevati bivanje. Ne gre se slepiti. Mnogi starši tega finančno ne bi zmogli in njihovi otroci bi šolanje končali po devetletki. Kakšen korak nazaj zanje, za šole, majhne kraje in družbo bi to bil, je najbrž jasno vsakomur.