Pod mojim oknom

Ljubljansko dopisništvo Primorskih novic je na eni najlepših lokacij v Ljubljani: na bregu Ljubljanice, tik ob novi promenadi, kjer so bile decembra praznične stojnice, skozi vse leto pa se tam vrstijo različne prireditve. Treba se je le ozreti skozi okno naše pisarne v tretjem nadstropju stare meščanske hiše, in svet imaš na dlani. Levo v jasnem vremenu - ki ga v prestolnici ni tako malo, kot se tolažimo Primorci - pogled seže do Kamniško-Savinjskih Alp, desno k posedanju na soncu vabi Trnovski pristan, z ljubljanskim gradom pa se gledava iz oči v oči.

Poleti po Ljubljanici vozijo ladjice s turisti, vedno pogosteje pa tudi ladjice, ki jih različne skupine najemajo za piknike. Tako v pisarno zaidejo različni zvoki; če imam srečo, se mimo pelje zabava s pihalno godbo ali pevskim zborom na krovu, če je nimam in se vesela druščina ne spozna na umetnost, so zvoki pogosto takšni, kot jih narekuje alkohol. Vsega le lučaj oddaljene Križanke pa mi ob poletnih večerih brezplačno prinašajo zvoke svetovno uveljavljenih glasbenikov.

S prvim pomladnim soncem oživi množica lokalov. Cankarjevo nabrežje, od katerega me loči le nekaj korakov in Čevljarski most, je zaradi svojih lokalov v tujih turističnih vodnikih postalo ena od ljubljanskih “must see” točk. Spomnim se ene od tujih turističnih revij, ki se prav na primeru Cankarjevega nabrežja ni mogla načuditi, koliko “kofetkanja” in brezdelja si lahko privoščijo Slovenci.

Včasih, ko tudi sama vržem oko na dogajanje pod oknom naše pisarne ali pa prisluhnem veselim glasovom, ki prihajajo od vsepovsod, se vprašam nekaj podobnega: “Pa kje, presneto, je ta recesija?” Saj ne, da bi jo komu privoščila, le iskreno priznanje, da nas večina še vedno živi zelo dobro, bi pričakovala.

Kako nesramno do vseh, ki resnično nimajo s čim preživeti, je občutenje, da nam gre slabo, če si ne moremo več privoščiti celotedenskega smučanja za vso družino in vsaka tri leta novega avtomobila, praznovanje osebnih obletnic pa moramo pripraviti doma, ker je pogostitev stotnije povabljenih v gostilni predraga!

Pred nekaj dnevi je statistični urad Evropske komisije v raziskavi Eurobarometer objavil, da se Slovenci in drugi Evropejci sploh ne zavedamo, koliko hrane zavržemo. Statistika kaže, da povprečni Evropejec zavrže četrtino kupljene hrane, čeprav trdi, da hrane ne meče stran oziroma jo zavrže le v izrednih primerih.

Ker v Ljubljani za večino še ni pomanjkanja, je mesto postalo tudi raj za prosjačenje vseh vrst. Prevladuje mladež, ki ji iz oči sije potreba po novi dozi, čeprav te na ulici vztrajno prepričuje, da nima denarja za avtobusno vozovnico. Pa tujci, ki jih njihov gospodar razmesti po obljudenih točkah, kjer na kolenih prosijo usmiljenja. Stari klošarji edini premorejo iskrenost. “Gospodična, ne bom lagal. Za en liter zbiram,” me je pred časom nasmejal eden od njih in - bog mi odpusti spodbujanje pijančevanja - od mene tudi dobil nekaj drobiža.

Pod mojim oknom je tako lepo tudi zato, ker so smetnjaki po novem skriti pod cesto. Pred leti, ko so bile kante še vsem na očeh, je pri sedežu Univerze v Ljubljani neka ženica večkrat iskala hrano v smeteh. Kak mesec tega pa me je iz tira vrgla starejša gospa, čisto običajna upokojenka, ki me je diskretno prosila za kak evro. Ženska kot ženska, urejena, vsaj na videz ne brez dohodkov, očitno pa s prenizkimi, da bi se prebila skozi mesec.

Še bolj kot njena beda me je zaskrbela moja lastna. Koliko osebnih stisk se sprehaja mimo naših oken, medtem ko se nam za obloženimi mizami kolca po obilju starih časov?