Podcenjena služba

“To je tista vloga, za katero jaz osebno mislim, da mi je pisana na kožo,” je ob napovedi vnovične kandidatura za predsednika republike dejal Borut Pahor. Že res, da je edini med kandidati oziroma kar med vsemi Slovenci, ki je preizkusil že vse najvišje politične in državniške vloge (bil je poslanec in predsednik parlamenta, pa predsednik stranke in vlade, nekaj časa tudi poslanec v Evropskem parlamentu), ni pa edini, ki meni, da ve, kako se stvarem streže.

Letošnji dolg seznam ljudi, ki so prepričani, da jim je vloga predsednika države pisana na kožo, je morda posledica prav Pahorjevega sloga predsednikovanja. Vsaj navzven njegova služba deluje kot prostočasna dejavnost, s katero bi se lahko ukvarjal kdor koli.

Pa ni povsem tako: za zastopanje države v tujini je treba znati vsaj kakšen tuj jezik, poznati bonton in protokolarna pravila, ne nazadnje se je treba znati primerno obleči, če začnemo pri banalnostih. Pri delovanju navznoter je treba biti moder ali pa se vsaj obdati z dobrimi svetovalci, da ne bi napačno izrečena ali pa neizrečena beseda po nepotrebnem razdvajala državljanov, nespretna imenovanja vodilnih v različnih državnih ustanovah pa hromila demokracije.

Med ljudmi, ki napovedujejo kandidaturo, je že nekaj takšnih, ki imajo toliko strokovnih in političnih izkušenj, da bi se lahko spoprijeli z izzivom predsednikovanja. Pahor deluje sproščeno, a gotovo dobro ve, da je tudi sam leta 2012 presenetljivo premagal favoriziranega Danila Türka.

Menda je takšen scenarij tokrat znanstvena fantastika, zato bi veljalo volilno kampanjo izkoristiti vsaj za pogovor o pristojnostih in vlogi predsednika republike. Prav zaradi Pahorjevega všečnega komuniciranja prek socialnih omrežij, odsotnosti njegovih jasnih stališč ob aktualnih temah in varnega oklepanja sredine je nastal vtis, da je forma pred vsebino in da bi takšno delo lahko opravljal vsakdo. Delo, ki ga lahko opravlja vsakdo, pa izgubi ceno.