Pogled z ulice

Cunami nasilja z življenjskim podminimumom nezadovoljnih ljudskih množic je zadnji konec tedna pljusknil najbliže Sloveniji. V Zagrebu je na zborovanju veteranov domovinske vojne in številčno hitro naraščajočih facebook aktivistov tekla tudi kri. Prekipelo je tistim, ki jih oblast leta in leta zlorablja. Tistim, ki so tudi s krvjo uresničili domoljubne sanje in zgradili državo, niti dve desetletji kasneje pa nemočno ugotavljajo, da jo je oblast pahnila v revščino, okradla, osramotila, državljanom pa odvzela tako materialno kot moralno dostojanstvo. V skorumpiranem okolju, polnem podkupovanj in črnih fondov na vsakem koraku, je ljudem dovolj vsega. Ne gre za malodušje, ki se kaže v obliki pospešenega bega možganov na tuje, ampak za golo preživetje. Še nikoli tako očitno kot doslej, potem ko je po dolgotrajnem prikrivanju podatkov vendar znano, da Hrvaško najeda že skoraj 20-odstotna brezposelnost, ki je v zadnjem letu najhitrejšo rast beležila med visokokvalificiranimi državljani med 25. in 34. letom. Poziv anonimneža s facebooka na protivladne demonstracije se hitro širi med razočaranimi, ki jim je skupno, da ne verjemejo več ne levim ne desnim. Obubožani in okradeni namreč političnim strukturam preprosto ne zaupajo več, za kakršnekoli spremembe pa so očitno pripravljeni stopiti skupaj in podpreti nove obraze. Ker so stari vse njihovo zaupanje že zaigrali in - razen sebi in svojim - ne prinašajo prihodnosti. Ker se pri množičnih prostestih lahko zgodi, da ulica reagira nerazsodno, do še večjega kaosa ni daleč.

Ker zapisane ugotovitve povečini veljajo tudi za Slovenijo, Slovenci ob dogajanju na hrvaških ulicah ne moremo ostati brezskrbni. Ali potemtakem res kdo verjame, da bo aktualna opozicija, ki se že pripravlja na prevzem oblasti, državljanom prinesla blaginjo? Kako? Z iskanjem lastne sence, ki jo je v slovenskih arhivih - prav v času zadnjih spopadov na zagrebških ulicah - skušal najti njen vodja, prav gotovo ne.