Pogostitve za volitve

Ko so malčke spraševali, kaj je kultura, je izmed množice besed o obnašanju in pridnosti neka kuštrava glava udarila: “Kultura je, ko se v kinu in med šolskimi predstavami ne bašeš s hrano.”

Ta preprost stavek bi lahko tudi zadel bistvo bistriškega kulturniškega spora z občinskim vodstvom glede denarja za delovanje kulturnih društev. Začelo se je namreč prav s (prerazkošnimi) pogostitvami, ki jih je bistriški župan skupaj s polovico denarja odrekel mesecu kulture, ki ga (tudi) zato ni bilo.

Neomajen je ostal tudi, ko so mu svetniki na proračunski seji pojasnjevali, da gostujoči zbori, ki pridejo na nastop iz sosednjih občin, po možnosti takoj iz službe, po nastopu potrebujejo kakšen kos kruha s pršutom in kozarec vina.

A kot se rado primeri, se je za pogostitve, ki bi koga morda res utegnile motiti (a kdor pozna Bistričane - eh, kdor pozna Slovence - bo vedel, da je takšnih bolj malo), skrila mnogo večja težava financiranja kulturnih društev.

Po primorskih občinah namreč dobro vedo, da ljubiteljski kulturi ne gre kar tako odrekati denarja, sploh, če gre ob več desetmilijonskih proračunih za razmeroma nizek znesek.

Vedo tudi, da si zaradi takšnega zneska ne bodo po nepotrebnem odpirale fronte z društvi, ki pravzaprav skrbijo, da se v njihovem kraju nekaj dogaja, ga promovirajo in vlečejo iz sivine vsakdana.

Bistriški župan sicer društveni upor vidi drugače - kot gonjo tistih, ki bi si zaradi nedela zaslužili ostati brez službe in zato protestirajo, čeprav se je župan odločil temu narediti konec.

Žal čistke, četudi bi morda bile - tako kot v marsikaterem slovenskem podjetju, občini ali celo v državnem vrhu - potrebne, spominjajo le na neke ne tako oddaljene čase, ko je nek politik kot za stavo menjaval vrhove uprav in podjetij, pa če je bilo to upravičeno ali pa ne. Tedaj se v teh podjetjih ni dogajalo nič dobrega, le zdrahe.

Razvoj in napredek pa sta čakala in še čakata na prihodnje volitve.