Pogovor s seboj

V Sloveniji se ni mogoče izogniti iskanju političnih ozadij delovanja Cerkve. Enako bo z interpretacijami evharističnega kongresa in razglasitvijo Alojzija Grozdeta za blaženega. Je evharistični kongres manifestacija politične moči Cerkve, ki je proti pravicam istospolnih do posvojitve otrok? Ki terja uvedbo verskega pouka kot izbirnega predmeta v osnovne šole? Je namen kongresa strniti vrste v bran moralno pokvarjenim duhovnikom, ki so zlorabljali otroke? In ali ni beatifikacija Grozdeta politična provokacija, saj so tega prvega blaženega mučenca umorili partizani?

Kljub takšnim pomislekom je bilo bistvo dogajanja v Celju vendarle to, da je šlo za izrazito verski dogodek, namenjen notranjemu življenju katoliške skupnosti na Slovenskem. In ta ima že brez politike dovolj težav sama s seboj. Pastoralna prenova, ki se je dogajala doslej, ni bila zasnovana dovolj sodobno, da bi bila lahko uspešna. Kristjani si verske resnice razlagajo vsak po svoje, predvsem pa na način, da izpustijo kaj od tistega, kar terja napor, odgovornost, sočutje do sočloveka in narave.

Rezultat notranjih težav Cerkve na Slovenskem in v vsem zahodnem svetu je, da število vernikov, ki se udeležujejo nedeljskih maš, upada, število prostih zvez narašča, število rojstev otrok je na nezavidljivo nizki ravni. Da ne govorimo o duhovnih poklicih. Zlasti na Primorskem so zaradi pomanjkanja novih bogoslovcev duhovniki tako obremenjeni, da vodijo celo po pet župnij hkrati.

Cerkev se za rešitev svojih težav opira na svoj temelj, evharistijo, ki jo je postavil Kristus. Evharistični kongres tako kaže, da se je začela zavedati, da zanjo zunanji svet še zdaleč ni tako nevaren, kot je lahko pogubno nekrščansko življenje kristjanov.

Ali in kakšne sadove bo v Cerkvi obrodilo to spoznanje, bo pokazal čas. Zaradi tega obrata vase pa ima kongres dobro sporočilo tudi za celotno slovensko politično in civilno skupnost. Podoben spopad s samim seboj ne bi škodil nikomur.