Pogovori

Se mi dogaja, da se zadnje čase veliko prepiram s televizijo. Ne, ne gre za kakšno psihično motnjo, pač pa za preprosto željo, da bi kakšno gorko zabrusila tistim sogovornikom na drugi strani ekrana, ki bolj ali manj klatijo neumnosti, prozorno lažejo in se zapletajo v nemogoče besedne zveze. In ker takih na žalost ni malo, se - namesto da bi izklopila televizor ali pa se vsem tem nebulozam iz srca nasmejala - pričkam z barvno zaveso televizijskega zaslona.

Vem, da sem s tem početjem malo iz mode. Mar bi šla na facebook, tweeter ali kar je že podobnih socialnih mrež, pa tam po mili volji stresala svoj srd na politike, vlado in vse, zaradi katerih je moje (predvsem finančno) življenje revnejše.

A tale dvosmerna komunikacija, ki je zamenjala enosmernost televizije in tiskanih medijev, je polna pasti. Že res, da na takihle mrežah najdeš polno košaro sladkih informacij o tem in onem. In lahko blogaš, komentiraš ter trosiš svoj prav kadarkoli in komurkoli po mili volji. Organiziraš lahko celo protivladne proteste ali napišeš srdito pismo svojim političnim nasprotnikom.

Pa vendar - kdo mi jamči, da so vse informacije, ki jih v splet vsadijo drugi, resnične (kaj šele verodostojne)? Kam naj se skrijem pred ploho srditih besed, tudi kletvic, ki se pogosto brez potrebe vrivajo med komentarje? Kako naj se zaščitim pred tistimi, ki jih na spletu ne želim videti?

Tale vprašanja niso zrasla na mojem skromnem zelniku. Priznam, da sem prešibko socialno omrežena, da bi tako globoko začutila prednosti ali pasti teh internetnih pogovornih portalov. Postavila jih je osnovnošolka, ki je v paralelni svet interneta vpeta že po sili razmer, zaradi šole, sošolcev, prijateljev.

Rada bi ji rekla, da se pred vsemi zlorabami interneta najlažje zaščitiš tako, da ga ne uporabljaš. Ali pa ne pustiš, da bi ti stvari s spleta prišle do živega, ker se podobne dogajajo tudi v resničnem življenju. Želim si, da bi ji lahko povedala, da je internet s svojimi socialnimi mrežami pravzaprav nekakšen elektronski blagoslov, ki ljudi združuje in postavlja protiutež zaprtim sistemom družbe.

A namesto tega jo moram poučiti o izogibanju pogovorom z neznanci s čudnimi nameni, ki se skrivajo za izmišljenimi imeni njenih vrstnikov. O blokiranju zapisov, fotografij in filmov, ki naj bi bili primerni le za tiste čez prag polnoletnosti. In o tem, da nobena vražja škatla - pa naj bo še tako pametna - ne more nadomestiti živega pogovora s starši, prijatelji ali znanci.

To pa bi - pri mojem pričkanju s televizijo - lahko izučilo tudi mene.