Pohlepenenje

Pred četrt stoletja je Michael Douglas v vlogi skorumpiranega Gordona Gekka v Stonovem kultnem Wall Streetu izrekel stavek: “Povedati hočem, gospe in gospodje, da je pohlep, če se grdo izrazim, dober”. Pogubna in sprevržena razsežnost besed te dolgoletne ameriško-kapitalistične mantre se je po dobrih dveh desetletjih krepko zasidrala tudi na slovenskih tleh.

Verjamejo ji direktorji in menedžerji, ki z lastnim, še bolj pa z izposojenim denarjem prevzemajo podjetja, politiki, ki jim pri tem pomagajo, in vsi tisti, ki pristavljajo svoj lonček, da bi hitro obogateli.

To hrepenenje po bogatenju, ki ne izbira sredstev - pravzaprav pohlepenenje - pa je dokončno sprožilo moralno atomsko bombo in za seboj pustilo opustošenje.

Stiska tujih delavcev na robu preživetja je bila le jedrska konica, pod njo pa je še na deset tisoče ostalih delavcev, ki so verjeli v poštenost svojih delodajalcev, a na koncu ostali brez plač, dela, pokojnin ... Da danes nočejo sprejeti podarjenega denarja, je razumljivo. Ta miloščina - tudi tista, ki jim jo namenja država - je kot gašenje požara na majhni jasi, medtem ko je v plamenih že ves gozd.

Diskriminacije in izkoriščanja delavcev namreč ne bo rešilo državnih 300.000 evrov. In tudi sredstva drugih nevladnih skupin ne, čeprav so njihovi nameni še tako dobri.

Stisko ljudi bodo rešili redni dohodki, ki bodo plod pošteno plačanega dela. Da bo tako, pa bo treba v gospodarstvu uveljaviti prakso poštenosti.

Zmago poštenja je filmski konec Wall Streeta ponudil. Špekulanti in tatovi so pristali v zaporu.

Ker pa po vseh žalostnih zgodbah nevidnih delavcev česa takšnega v Sloveniji od mnogih vodilnih očitno ni mogoče kar samoumevno pričakovati, bo morala s spremembo zakonodaje, ki bo ščitila zgolj in predvsem delavca, ukrepati vlada.

V nasprotnem bi utegnili pravico v svoje roke vzeti delavci, ki jim je dovolj hrepenenja po človeka dostojnem življenju.