Pokliči ena-ena-tri za dan bezbednosti

Titovo vstajenje, o katerem sem pisal prejšnji teden, ni nič posebnega, če ga primerjamo s tem, kar se je dogajalo v nadaljevanju. Navsezadnje je šlo na Sabotinu za ideološko dejanje, ki so ga zakrivili simbolični anonimneži, ne pa konkretne uradne osebe.

Cherchez les flics, bi lahko rekli - ali po domače: pokliči ena-ena-tri.

Ta torek je Sindikat policistov Slovenije na Twitterju objavil nenavadno čestitko. Glasila se je takole: “Vsem miličnikom po stažu in srcu želimo vse dobro ob dnevu varnosti, ko je milica imela drugačno vlogo ...” Zraven pa so prilepili staro, črno-belo fotografijo dveh miličnikov, ki ponosno pozirata ob miličniški zastavi 1300.

Moja prva asociacija ob sliki - še preden sem prebral eno samo besedo - je bila Vest in pločevina. Kot da bi zagledal Borisa Cavazzo in Dareta Valiča v priljubljeni nanizanki iz leta 1974, prvi slovenski TV kriminalki (po scenariju Vitomila Zupana).

Proti večeru, ko so se nekateri tvitarji spet ali še vedno ukvarjali s čestitko, se mi je nenadoma posvetilo, da to ni bila samo prikupna prismodarija na družbenem omrežju, temveč vic o policajih.

Naj ponovim in dodam: sindikat je čestital miličnikom - ki jih ni več od leta 1991 - in namignil, da so bili včasih drugi, boljši časi, ko je ljudska milica še nekaj veljala, ne pa tako kot danes, ko policije nihče ne spoštuje ali kaj.

Res ne vem, kako so takrat sploh lahko obstajali komadi kot recimo Nemoj po glavi, druže plavi ...

Slovenski policisti ne praznujejo svojega dneva 13. maja, temveč 27. junija - v spomin na boje pri Holmcu v osamosvojitveni vojni. Je pa res, da je bil 13. maj praznik miličnikov v nekdanji Jugoslaviji. Šlo je za tako imenovani dan bezbednosti. Na ta dan leta 1944 je bilo ustanovljeno Odjeljenje za zaštitu naroda - bolj znano pod kratico OZNA.

Ni mi všeč, da se uradne osebe v že tako ali tako propagandistično pregreti Sloveniji poigravajo s preteklostjo, kot da bi bilo samoumevno, da vsi pogrešamo dobre, stare miličnike in še oznovce.

Policisti niso zato tukaj, da bi nam razlagali, kakšno družbeno vlogo je imela nekoč milica.

Pa ni tako. Javni uslužbenci naj se vzdržijo političnih ali politično obarvanih izjav - in presoje o tem, kaj so za njihove pojme politične izjave -, ker morajo ohraniti absolutno nepristranskost. In naj se ne sprenevedajo. Če bi kdo v mainstream medijih čestitko sploh opazil in jim jo poočital, upravičeno domnevam, da bi se sindikalisti zagovarjali, da so jo napisali kot delavski poverjeniki, ne pa kot policisti, in da to ni povezano z njihovim delom, ki da ga opravljajo z vso vestnostjo.

No, to vedno vsi rečejo - in ponavadi to celo drži. Toda javni uslužbenci se naj zavedajo, da se morajo izogibati izražanju stališč, ker se lahko zgodi, da bodo pri delu naleteli na ljudi, ki se z njimi ne bodo strinjali. Te higiene v Sloveniji ne razumemo. Vsakdo je prepričan, da mu pripada pravica do izražanja mnenja, četudi je zaposlen v javnem sektorju in ima stik s strankami in javnostjo. Pa mu ne. Policist ni ne politik in ne kolumnist. Naj gre na spletne forume in anonimno komentira. V nasprotnem primeru bodo ljudje upravičeno podvomili v njegove dobre namene. Morda je ta strah pri večini odveč, vendar zato se pač tako obnašamo: za vsak primer ne izražamo ničesar, če smo pač v taki službi.

Družba je skupnost ljudi, ki so si postavili pravila - za vsak primer.

Še hujši pa je primer predsednice okrajnega sodišča, ki se je na neki zabavi našemila v pionirko in mahljala z jugoslovansko zastavo. Tega si ne bi smela privoščiti. Verjetno pozna zakone na izust - toda človek, ki je skeptičen do takih oblik navidez benignega, a zato tem bolj perfidnega parapolitičnega razvrata, ji že ne bi zaupal. Še tem manj, če je o tem kdaj kaj kritičnega naglas povedal. Če bi meni sodila, bi vsaj po tej kolumni zahteval, da se izloči.