Pokončno in čuječe

Martinovo je mimo in tudi sezona obiranja oljk gre počasi h koncu, tako da so pogledi slovenske in primorske javnosti zdaj uprti k naslednjemu velikemu prazniku, volitvam, prazniku demokracije. Predčasne volitve bodo svojevrsten uvod v veseli december, ko nas bodo radostili (tudi) s sestavljanjem vlade.

Večina vprašanih v javnomnenjskih anketah, na katere se v uredništvih ob odločanju, koga povabiti v studio ali mu nameniti prostor, naslanjajo bolj kot kdaj doslej, pravi, da bo za njihov glas odločilen program. Pri tem odgovoru gre bolj za to, da se vprašanim v številnih telefonskih anketah nekako zdi, da je program nosilno orodje, čeprav se malokdo zares poglobi v precej obsežne programske dokumente strank in list. Zanje je potrebno malce pobrskati po spletu, morda nas bo kak izvleček pričakal v poštnem nabiralniku, v televizijskih in drugih soočenjih pa se o programskih zadevah pogovarjajo, če ni kakšne druge, bolj “vroče” in “konkretnejše” teme.

Politični programi za skorajšnje volitve so si gotovo podobni v parafraziranju minimalistične maksime “manj je več”. Domala vsega, kar pojmujemo kot državo, bo manj, država naj bi zelo hitro postala vitkejša, več pa naj bi bilo tistega, kar pripada državljanom. Nihče sicer še ni pojasnil, katera produktivna opravila so rezervirana za vse odvečne v javni upravi in v javnem sektorju, bistveno je, da (tudi zaigrana) zaskrbljenost pljuska na vse strani.

Kmetijstvu, o katerem raste zavest, da je strateške narave tako na ravni oskrbe kot varne in zdrave hrane ter turizmu, enemu od slovenskih paradnih izvoznih konj, je v strankarskih programih namenjenega sorazmerno malo prostora. Da se bodo zavzemali za čim večjo domačo pridelavo, za sonaravno kmetovanje, višjo stopnjo samooskrbe in trajnostni turizem, je nekakšen skupni programski imenovalec velike večine strank in list. Programski poudarki za omenjeni področji prepogosto zvenijo kot fraze, še posebej, ko jih klepljejo tisti, ki so v slovenski politiki stalnica minulega ali celo obeh desetletij samostojne države.

Če bi držalo, da se volilci odločajo predvsem po programih, bi bili zreli za programske volitve, na katerih bi imena nosilcev posameznih programov kuvertirali in jih razkrili šele po volitvah. A politika je kaj več in predvsem kaj drugega kot zgolj program. So ljudje, so simpatije, je ideologija, je preteklost in v določeni meri tudi prihodnost.

Kmetijstvo in turizem sta do dobršne mere komplementarni dejavnosti, kot zapisano, pa sta si podobni v tem, da nista v prvih vrstah razmišljanj o prihodnosti. Pogled čez severno mejo bi pokazal, da nista generatorja krize, temveč nasprotno, njena stabilizatorja. In to takrat, ko ju ne pojmujemo romantično, kot spomin na dišeče mleko in žgance pri sorodnikih na deželi ali kot prijeten vtis z nedeljskega izleta.

Omenjena sektorja sta gotovo tista, ki lahko pripomoreta k razmisleku o tem, kako več zaslužiti. A pri nas smo po letih debelih krav, v katerih so tajkunski krediti izčrpali bančne blagajne, zdaj pri doktrini, kje in koga še bolj stisniti, pri čemer marsikdo ožema povsem suhe cunje. “Bodite pokončni in čuječi,” je ondan na enem od martinovanj poudaril katoliški duhovnik. Neizrečeno nadaljevanje bi lahko bilo, da se je pred bližajočimi volitvami o svojem glasu potrebno tako tudi odločati, torej pokončno in čuječe.