Polikana obdelava rasizma

Ko se je zazdelo, da se nekaj vendarle premika, je sledila ponovna streznitev. Letošnji izbor nominirancev za najprestižnejše filmske kipce je namreč vlil kar nekaj upanja za bolj avantgardne zgodbe in filmsko zelo izpiljene poetike, saj so se v najožji izbor (poleg tipičnih hollywoodskih pravljic, brez katerih nikakor ne gre) prikradli tudi bolj nekonvencionalni filmi. Največje presenečenje je bilo, da je Ameriška filmska akademija kar deset nominacij namenila atipični zgodovinski kostumski burki Najljubša kontroverznega grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa. Enako število nominacij je dodelila Alfonsu Cuarónu za zelo oseben portret Mehike v začetku 70. let minulega stoletja Roma, ki je veljal za letošnjega favorita za najboljši film. Zakaj ta torej ni osvojil laskavega naziva?

Najprej je tu “jezikovna pregrada”. V 91-letni zgodovini podeljevanja oskarjev se namreč ni zgodilo, da bi oskarja za najboljši film osvojil tujejezični film, za ta najbolj zaželen kipec pa se je v vseh teh letih potegovalo samo deset tujejezičnih filmov. Še večja težava je Romin distributer, Netflix. Ta je s preostalimi velikimi igralci ponudnikov video vsebin na zahtevo (HBO, Amazon) postavil na glavo zastarel ameriški kinematografski sistem, Hollywood z Ameriško filmsko akademijo na čelu pa si še naprej zatiska oči. S svojo odločitvijo, da najpomembnejšega oskarja dodelijo zelo lično zapakirani resnični zgodbi o nenavadnem prijateljstvu med rasističnim in nekultiviranim belskim šoferjem ter rafiniranim temnopoltim glasbenikom, ki se v začetku 60. let, v času rasne segregacije, odpravita na turnejo na zaplankani ameriški jug, so člani Akademije ponovno dokazali, da favorizirajo posplošene in stereotipne pravljice pred tehtnejšo obravnavo kompleksne vsebine.

Člani Akademije so ponovno dokazali, da favorizirajo posplošene in stereotipne pravljice pred tehtnejšo obravnavo kompleksne vsebine.

Ne gre se torej čuditi odzivu Spikea Leeja ob razglasitvi zmagovalca za najboljši film, saj gre za avtorja, ki se je že od začetka svoje kariere boril proti še kako živemu rasizmu v ZDA in ga poenostavljene parabole o kočljivi temi upravičeno jezijo. Nad odločitvijo je negodoval tudi Jordan Peele, ki je nase opozoril predvsem s filmom Zbeži, v katerem je zelo perfidno obdelal temo rasizma skozi žanr grozljivke. Še več, režiser Zelene knjige, Peter Farrelly bi se lahko malce podučil pri omenjenih, predvsem pri Leeju, ki je v Črnem KKKlanovcu, s katerim je osvojil svojega prvega oskarja za scenarij, zelo resno temo delovanja Kukluksklana v 70. letih prikazal na precej sproščen, a zelo tehten način.

Treba pa je priznati, da v Zeleni knjigi v vlogi robatega in prostaškega šoferja zelo izstopa Viggo Mortensen, ki bi, če ne bi imel v konkurenci za najboljšo glavno moško vlogo izjemnega Ramija Maleka, najverjetneje osvojil svojega prvega oskarja. Tako pa je svojega drugega oskarja v treh letih osvojil Mahershala Ali za vlogo briljantnega, a osamljenega temnopoltega homoseksualnega pianista. Po Mesečini, v kateri je bil v dokaj podobni vlogi, je tako postal že nekakšen hollywodski sinonim za osvobajanje temnopoltih v še neizkoreninjenem rasizmu v ZDA.