Politična kuhinja

Ta teden smo na volitvah v državni svet dobili nove oziroma nove-stare predstavnike interesov lokalnih skupnosti ter socialnih, gospodarskih in poklicnih interesov. Razmeroma veliko zanimanje nekaterih članov, zlasti županov za ponovno izvolitev kaže, da je mesto v državnem svetu ne glede na vse omejitve razmeroma zaželeno in udobno. Njihove izvolitve pa so ponovno spremljali bolj ali manj enaki pomisleki in kritike. Slišati je bilo, da je državni svet glede na svoje zdaj močno omejene pristojnosti pri oblikovanju zakonodaje bolj kot ne nebodigatreba, ki bi ga brez večje škode za demokracijo ukinili. In na drugi strani, da če pa že oziroma dokler ta drugi dom kot nekakšno protiutež državnemu zboru vendarle imamo, potem bi mu bilo treba dati večjo moč, kot jo ima zdaj prek vloženih vetov (ki pa še niso zagotovilo, da se bo zakon popravil) ter podanih mnenj in predlogov, ki se jih pogosto niti ne upošteva. Sploh ker bi glede na nadstrankarsko sestavo in na različnost v njem zastopanih interesov od državnega sveta pričakovali višjo raven politične razprave in tudi pametnejše odločitve.

A kaj ko svetnikom, predvsem tistim, ki zastopajo lokalne interese, resno primanjkuje legitimnosti, saj so izvoljeni posredno. To pa v praksi ne pomeni le, da se bodo v svet bistveno lažje prebili tisti kandidati, ki imajo za seboj glede na velikost občine večje število elektorjev - torej župani mestnih in večjih občin. Na Primorskem je to očitno zlasti pri izvolitvi koprskega župana. Posredne volitve pomenijo predvsem veliko politično kuhinjo, lobiranje, trgovanje ... Skratka, postopek, nevreden demokracije. Na Primorskem še nismo pozabili dogajanja na predzadnjih volitvah, zaradi katerih je bil bistriški župan Emil Rojc celo obsojen in nato oproščen. Verodostojnost volitev je bila načeta. Naključno ali ne, prav akterjev iz te iste primorske volilne enote tudi tokrat v politični kuhinji ni prekašal nihče.