Politika kot čut odgovornosti

Revolucionarne zime 1918/19 je imel Max Weber za Zvezo svobodnih študentov v Münchnu predavanje o politiki kot poklicu. “Politiko lahko napravimo za svoj poklic na dva načina (ki se nikakor ne izključujeta): ali živimo za politiko ali pa od nje”. Temeljne značilnost poklicnega politika pa so po njegovem mnenju strast, čut odgovornosti in zmožnost pragmatičnega presojanja.

Politika se dela z glavo in ne z drugimi deli telesa ali z dušo. Pa vendar je vdanost politiki, če ni le frivolna intelektualna igra, temveč človeško pristno dejanje, lahko rojena iz strasti, ki jo tudi hrani. Vendar je ta ista silna krotitev duše, ki odlikuje strastnega politika in ga ločijo od navadnega “sterilno vznesenega” diletanta mogoče le s privajanjem na distanco - v vseh pomenih te besede. Trdnost neke politične osebnosti pomeni v prvi vrsti te kvalitete, pravi Weber.

Ko Weber govori o politiki (in politikih), se dotakne tudi vloge modernega političnega novinarstva (novinarjev). Po njegovem mnenju je “novinarska kariera vsekakor eden najpomembnejših načinov poklicne politične dejavnosti”. Lahko rečemo, da tudi za novinarja kot “poklicnega politika” velja, da se novinarstvo (politika) dela “z glavo” in da zmožnost distanciranja (“od stvari in ljudi”) loči poklicnega novinarja od “vznesenega diletanta”.

V kontekstu Webrove razprave iz začetka 20. stoletja sta torej novinar kot “plačani poklicni politik” in časopisno podjetje kot “kontinuirano politično podjetje nasploh” (poleg njiju sodijo sem po Webru le še seje parlamenta) pomembna vzvoda političnega delovanja. Če pa mediji (oz. novinarstvo) in politika pristanejo v “incestuoznem razmerju”, v katerem oboji izgubijo distanco in začnejo delati “z drugimi deli telesa ali z dušo”, potem dobimo nesposobno politiko in nesposobne medije. Ko politika postane “gola strast”, ki se večinoma “hrani” z medijsko pozornostjo in navzočnostjo (“upravljanje z javnostmi”), postanejo tudi mediji “sterilno vzneseni” prevodniki pozornosti - brez distance do lastnega dela in do tistih, o katerih poročajo.

In prav to je značilnost slovenske politike in slovenskega političnega novinarstva danes. Nima strasti, nima čuta odgovornosti, nima sposobnosti pragmatičnega presojanja in predvsem nima sposobnosti distance. In ta nesposobnost je bila (spet) očitna pri proslavi dneva upora proti okupatorju. Prenos osrednje proslave je bilo potrebno gledati na tistih mestih kjer so bile praznine. Prazni stoli tistih, ki se proslave niso udeležili, prazne besede (ki so jih potem novinarji reciklirali in iskali njihov “skriti” pomen) in praznost vsebine. Politiko pa je bilo videti v nastopu pevskega zbora Kombinat. Med nastopajočimi ženskami sem videla novinarko, ki je bila žrtev najbolj brutalnega političnega pritiska, pa še eno, ki že leta in leta dela na avtorsko pogodbo, potem pa žensko, ki je pred kratkim zgubila službo in poskuša preživeti sebe in svojo družino. One, ki so pele revolucionarne pesmi, so prava prispodoba današnje slovenske družbe. Njihov nastop so v publiki navdušeno spremljali slovenski politiki. Ne videti tisto kar je najbolj očitno in biti zadovoljen samo s drobtinicami človeškega dostojanstva. Kot pravi Flaubert, za srečo so potrebne tri stvari: biti neumen, sebičen in dobrega zdravja.

Izjava predsednika DS Blaža Kavčiča, da je državo potrebno vrniti državljanom za rešitev sedanje politične krize je edina vredna komentarja. Upam, da bo prvi, ki bo to dejansko storil. To bo edino pravo politično dejanje v njegovi karieri “politika”.