Politika toče

Po zadnji toči, ki je klestila po delu Goriških brd in Vipavske doline, bodo mnogi sadjarji in vinogradniki ostali praznih rok. In s še posebej grenkim okusom v ustih, saj so bela zrna padla v najslabšem možnem trenutku. Ko so eni že napovedovali odlično letino, drugi pa so jo že pospravljali.

Tudi če je sadjar zelo priden in zelo umen ter skoraj ves svoj pridelek proda na trgu, mora, denimo, za zavarovanje hektarja nasada hrušk ali jabolk z zaščitno mrežo plačati več, kot znaša njegov celotni letni prihodek. Če se kruta razlika med prihodki in stroški še izide, ko je na kmetiji s sadovnjaki prekritih nekaj hektarjev zemlje, pa so majhni kmetje, ki vse leto mukoma obdelujejo nekaj sto dreves ali trsov, vedno znova žrtev neba, ki mu je seveda vseeno tako za ekonomijo kot za politiko.

Politika je že zdavnaj pristala na razumno tezo, da je najbolj smiseln ukrep za pomoč od nestanovitnega vremena odvisnim kmetom subvencioniranje zavarovalnih premij. Po podatkih ministrstva za kmetijstvo je država letos temu ukrepu namenila nekaj več kot 13 milijonov evrov, do sedaj je izplačala le tri milijone, do konca leta pa naj bi zavarovalnicam vrnili približno osem milijonov evrov, torej manj kot je za ta ukrep sredstev v proračunu. Šokantno nizke so tudi številke o subvencijah zavarovalnih premij, izplačanih primorskim kmetom: dobrih 211.000 evrov na Goriškem in še bistveno manj, 46.000 v Istri in na Krasu.

Ekonomija, pravijo nekateri kmetje, uči, da je strošek za zavarovalne premije kljub pomoči kaj kmalu višji od skopo odmerjene zavarovalnine po strogo odmerjeni škodi na njivah, v vinogradih in sadovnjakih.

Ti pri nas, podobno kot nebo, za zdaj še uhajajo logiki politike in ekonomije in se bolj ravnajo po nelogičnih vzgibih čudnega slovenskega srca. Glede na to, koliko ton hrane se v prehransko nesamozadostni Sloveniji pridela na majhnih kmetijah, še sreča ...