Politika ven!

Bi se zobozdravniki uprli, če bi jim za vodjo določili avtomehanika ali filozofa? Bi frizerka izgubila živce, če bi ji najnovejšo tehniko trajne vsiljeval natakar, ki je svoji stranki postregel s kavico? Če je odgovor samoumeven, zakaj ni samoumevno, da bi morali tudi o strokovnih vprašanjih v kulturi odločati strokovnjaki?

Če bi namreč sklepali na podlagi odmevnega podeljevanja nagrade Prešernovega sklada Jožetu Možini in imenovanja novega umetniškega vodstva v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, bi lahko zaključili, da v kulturi šteje marsikaj, le kakovost in strokovnost ne.

Primera nista neposredno povezana, a ju poleg sočasnosti druži politično ozadje. Pri dokumentarcu o Pedru Opeki, ki ga je na Madagaskarju posnel Jože Možina, in ga je kot “podpovprečnega” ocenila že strokovna žirija na predlanskem Festivalu slovenskega filma, je upravni odbor Prešernovega sklada odločil mimo mnenja strokovne komisije za scensko umetnost. Da del politike podpira novinarja, ki velja za izrazito naklonjenega slovenski desnici, ni nič nenavadnega, a je nesprejemljivo, če uspe izsiliti nagrado za “vrhunski umetniški dosežek”, kar Možinov film ni.

V tržaškem gledališču, kjer so od 1. januarja zaradi ne-odločitve upravnega sveta za enega od petih kandidatov, ki so se prijavili na novembrski razpis, brez umetniškega vodstva, je politika v odločanje vpletena bolj neposredno. Krovni organizaciji Slovencev v Italiji imata namreč kot ustanoviteljici po statutu SSG svojega predstavnika v upravnem odboru gledališča, ki odloča tudi o imenovanju umetniškega vodstva. Tam so še predstavniki lokalnih oblasti, skupaj šest odbornikov, ki, roko na srce, z redkimi izjemami z gledališko stroko nimajo veliko skupnega.

Politika lahko umaže še tako ugledno nagrado ali ustanovo. V kulturo ne sodi. A tudi tam, kjer je prisotna zaradi specifike prostora, kot denimo v Trstu, bi morala razumeti, da umetnost ne sme biti talka merjenja politične moči!