Politikanti, ne politiki

V Sloveniji v pretežni meri poznamo politikante, politiki so redkejši, še redkejša je sorta, ki bi ji smeli reči državniki. V zadnjih mesecih smo dobili obilo potrditev, da je prav politikantstvo prevladujoči modus operandi v slovenski politiki, bati pa se je, da nas čaka še kakšen primer te plemenite veščine, ki je ljudski glas pripeljala do reka, da je “politika k..ba”. Poglejmo samo mikastenje pred vsakim poskusom, da se o kakšni stvari ljudje izrečejo na voliščih. Pa je sporen tisti datum, pa je nekaj narobe s tem datumom, pa nas moti to in nam ne ustreza ono. Rezultat: v petih tednih gremo na volišča trikrat. In to stane. Najprej na evropske volitve, kjer se ne prikaže niti četrtina, že v nedeljo bomo morali odločati o arhivski zakonodaji, ki najbrž zanima le redke, potem pa nas čakajo še parlamentarne volitve. Zakaj pod soncem je bilo treba evropske volitve in arhivski referendum izpeljati v razmaku dveh tednov, denimo? Ima Uroš Čufer kje kakšen milijon odveč pa pač priredimo dva praznika demokracije, kot se takšnim priložnostim rado reče?

In ko smo že pogoltnili, da bomo plačali dva odhoda na volišča v dveh tednih, se nam zdaj obeta spopad o tem, kateri datum je primeren za volitve in kateri ne. Slovenija je že nekaj mesecev v popolnem krču, vlada ne vlada, ampak razpada, mi pa o tem, ali bi raje šli na volitve ali pa nemara na Kos, Mljet ali Unije. In sklicevanje na volilno pravico, ki da ne sme biti okrnjena, s čimer se ni težko strinjati, je kaj prozoren argument. Kajti ne gre pozabiti, da se je o tem, koga za pet let poslati v Evropski parlament, izrekla manj kot četrtina volilnih upravičencev. Mahanje z ustavno presojo volilnega datuma, ki ga je v nedeljo razpisal predsednik republike, je zato neodgovorno. V ospredje namreč postavlja preračunavanje, kako si ustvariti čim boljši startni položaj, povsem pa zanemarja potrebo po tem, da čim prej dobimo vlado s polnimi pooblastili. Katere koli barve že. Samo da že začne delati.