Politiki sodijo na proslavo. Pika.

Če bi živeli v normalni državi, bi četverica opozicijskih politikov v ponedeljek zvečer na nacionalni televiziji na vprašanje, ali bodo šli na jutrišnjo proslavo ob 30. obletnici državnosti, odgovorila z eno besedo: “Seveda”. A ker ne živimo v povsem normalni državi, je bilo razumeti, da Luke Mesca ne bo, (ne)udeležba Marjana Šarca bo “politično sporočilo”, Tanja Fajon in Alenka Bratušek pa bosta na proslavo vendarle šli.

Prvič, da politik sploh razmišlja o tem, je narobe. Lahko mu gredo tisti na oblasti še tako na živce, a politiki so v zgodovinski perspektivi potrošni material. Konstanta je država. In če kdo, mora osnovno spoštovanje do nje pokazati politik.

Tisti, ki iz odpora do SDS ne gredo na državno proslavo, nadaljujejo “tekovine revolucije”, ki jih je vpeljala prav SDS.

Drugič, takšna poteza je paradoksalna. Tisti namreč, ki iz odpora do SDS ne gredo na proslavo, nadaljujejo “tekovine revolucije”, ki jih je v politični prostor vnesla prav SDS. Poslanci te stranke so bili tisti, ki niso vstali, ko je v dvorano vstopil takratni predsednik Danilo Türk, niso hodili na uradne proslave, ampak so si organizirali alternativne, in podobno. Bili so avantgarda.

In tretjič, levi del politike ponavlja napako, ki jo je storil, ko je dovolil, da desnica ugrabi koncept domoljubja in ga ukroji na svojo agendo. Kot so prepustili koncept domoljubja, zdaj sporočajo, da ta in takšna država ni čisto njihova. Napaka. Je. In dokler so v politiki, smemo od njih terjati osnovno raven politične kulture. Ali domoljubja, če hočete.

Na levici na domoljubje malce zviška gledajo kot na preživeto čustvo, iz katerega se je čisto fino tudi norčevati. In namesto prizadevanja za vključujoči model domoljubja, so pristali na izključujočega. Za domoljuba je tako obveljal tisti, ki svari pred “bosanci, črnci, muslimanskimi posiljevalci in pedri”, ne pa tisti, ki v narojenosti v narod ne vidi božje volje, je pa s tem čisto zadovoljen, predvsem pa v kritiki politike ne vidi nedržavotvornega in izdajalskega početja.

Domoljubje je čustvo in ga v demokratični družbi ne gre predpisovati, njegovega pomanjkanja pa ne preganjati. Lahko pa si ob okrogli obletnici za naslednjo zaželimo, da bomo končno zaživeli v bolj umirjeni, normalni družbi. Podobno, kot smo si želeli že konec osemdesetih, se leta 1991 na pot tudi podali, a nam je potem kolosalno spodletelo.