Poljska čajanka

Poljaki te dni s trgovskih polic umikajo za več kot 230 ton kislih kumaric, kislega zelja, pese, pa tudi kruha, peciva in drugih podobnih živil. Razlog: vanje so - namesto običajne morske ali kamene - primešali kar industrijsko sol. Ta je - glede na to, da vsebuje stokrat več koncentrata sulfata, kot običajna jedilna sol - lahko rakotvorna in zato primerna zgolj in le za posipanje pomrznjenih in zasneženih cest.

Da bi bil škandal še večji, so poljski preiskovalci odkrili tudi kar nekaj obratov za predelavo mesa, ki so industrijsko sol dodajali tudi mesnim izdelkom, tako da so zaskrbljeni tudi ljubitelji klobas, šunke in ostalega mesovja.

Kaj je Poljake, ki so poleg popolne samooskrbe tudi eden glavnih izvoznikov hrane v Češko, Litvo, Nemčijo, Anglijo in na Irsko, spodbodlo k uporabi industrijske soli v prehrani, oblasti za zdaj še ugibajo.

Dejstvo je, da skoraj povsem ravninska država, po kateri je posejanih na stotine hektarov polj, ne pozna morske soli, pač pa zgolj v rudniku skopano kameno, ki je za kuharske gurmane tudi šibkejšega okusa od morske.

A zgolj pomanjkanje soli ne bi smelo nikoli biti razlog za tako neslano šalo, menijo tisti, ki morajo s poljsko hrano živeti. Ob škandalu in umikanju hrane s polic, kar šaljivci imenujejo že kar poljska čajanka, se je marsikdo (znova) zamislil nad tem, kaj ljudje pravzaprav jemo. Opozoril o tako ali drugače škodljivih prehrambenih izdelkih ne manjka niti na slovenski grudi. Že v pičlih dveh mesecih letošnjega leta so namreč s slovenskih trgovskih polic zaradi cele palete razlogov umaknili kar osem živil posameznih proizvajalcev, od fig, marelic, pistacij ali namaza iz oliv.

Še skoraj sveži so spomini na to, kako prestrašeno smo v času prašičje, ptičje in bogsigavedi še kakšne gripe izbirali mesnine, nič manj zaskrbljujoče ni bilo niti stanje z bakterijami v mleku v nekaterih mlekomatih. Tisti s postojnskega konca pa se še predobro spominjajo parazitov v vodi.

Kaj torej jesti? Ali pa je nemara bolj ključno vprašanje, kako hrano pridelati?

S številnih koncev je že lep čas slišati opozorila, da bo hrane zaradi vse bolj muhastega vremena vse manj in da bo morala vsaka država poskrbeti za želodce svojih državljanov. (Slovenija je na tem izpitu sicer krepko pogrnila, saj še krompirja, za katerega rast so na domačih tleh izpolnjeni prav vsi pogoji, ne more pridelati za vse državljane.) To pa lahko pomeni le, da bo treba vzeti v roke motiko, sadike, gomolje in zrna ter postati vsaj priložnosten kmet.

Za tiste, ki imajo v lasti vsaj košček zemlje, to ne bi smela biti težava.

Sama pa si bom malo krompirja, solatke, korenčkov in peteršilja posadila v cvetlična korita na balkonu. Rastlina je pač rastlina in prav nič mi ni mar, kakšno zelenilo visi z moje balkonske ograje.

Upam le, da mi Poljaki ne bodo zasolili tudi cene prsti.