Poljski vodovodarji

O “poljskih vodovodarjih”, migrantskih delavcih, ki so po vstopu domovine v EU odšli po svetu s trebuhom za kruhom, se je še do nedavna govorilo s kančkom cinizma in posmeha. Danes, ko je Poljska edina država unije z gospodarsko rastjo v času krize, se želijo po njej zgledovati mnoge države v EU. Tudi Slovenija, ki je te dni na ogled poljskega gospodarstva v živo poslala številno gospodarsko delegacijo.

Poljski trg je namreč s svojimi 38 milijoni državljanov vabljiv za tuje vlagatelje (tudi Slovenija ni izjema), Poljska pa svojevrstna zgodba o tem, kako se z majhno odvisnostjo od mednarodne trgovine, trdnim bančnim sistemom, davčnimi olajšavami za podjetnike in odlično izkoriščenim črpanjem evropskega denarja izogniti udarcem globalne krize.

Tako se slovenski gospodarstveniki (pa tudi politiki) od slovanskih bratrancev lahko poučijo, kako učinkovito črpati evropski denar in ga preusmerjati v prestrukturiranje gospodarstva ter raziskovalno-razvojne projekte. Pa tudi to, kako učinkovito privabljati domač in tuj kapital z brezplačnimi zemljišči, nepovratnimi finančnimi sredstvi in ugodno davčno politiko.

Sline se Slovencem verjetno cedijo tudi ob dejstvu, da poljske banke še vedno lahko dobro kreditirajo gospodarstvo. In to brez kakršnih koli državnih podpor, kot jih bo - kot kaže - znova deležna slovenska NLB, saj so se izognile tujemu zadolževanju in tudi takšnim slabim finančnim potezam, kot so, denimo, tajkunski krediti.

Toda slovenski gospodarstveniki v nekaj dneh obiska verjetno niso dobili priložnosti, da bi si pobliže ogledali, kaj to cvetoče gospodarstvo v resnici prinaša državljanom. Ti imajo, kljub dejstvu, da bodo v prihodnjih letih deležni novih in obnovljenih avtocest, železnic in ostale prometne infrastrukture, še vedno opazno nižji življenjski standard od slovenskega. S povprečno bruto plačo 930 evrov in cenami blizu slovenskim jih mnogo še vedno stavi na domačo pridelavo živil in prodajo na ulicah ter na nakup oblačil na kilogram.

Razlike med onimi, ki nekaj imajo, in reveži so vidne na z berači in klošarji posutih ulicah in v trgovinah. Kjer se kaj lahko primeri tudi to, da mimoidočega urejena starejša gospa prosi, če ji lahko plača nekaj hrane v vrednosti desetih evrov, ker si tega ne more privoščiti. Gneča pred preštevilnimi lekarnami - kjer je treba plačati tudi za zdravila na recept - po navadi ne dokazuje skrbi za zdravje, pač pa kvečjemu bojazen zaposlenih pred boleznijo in posledičnim odpuščanjem, ki ga utegne prinesti (delodajalcem prijaznejša) poljska delavska zakonodaja.

Tako bi se marsikaj - morda tudi večje socialne varnosti - lahko od ostalih držav naučila tudi Poljska. Če ne drugega, vsaj, kako učinkovito popraviti pipo v manj kot treh tednih.