Polomija v Bruslju

Začelo se je obetavno. Slovenska kandidatka za visoko evropsko funkcijo Alenka Bratušek je v palačo evropskega parlamenta vstopila samozavestno, tudi njen predstavitveni nagovor je bil kar spodoben. Potem pa ...

Potem so začela padati vprašanja evropskih poslancev. Konkretna. Odgovori Alenke Bratušek pa so bili daleč od konkretnega. Evropska energetska politika, ki naj bi jo usklajevala Slovenka, je pač zahteven resor, ki ga je treba obvladati. Kot vemo, pa v Sloveniji brez zapletov ne znamo postaviti niti vetrne elektrarne. Naši kandidatki (tudi za podpredsednico Evropske komisije) torej kot da so podtaknili nekaj, kar je predaleč od tistega, kar se je kot predsednica vlade lahko naučila.

Če ne štejemo razpoloženja v Sloveniji, so bile okoliščine Alenki Bratušek kot pisane na kožo. Evropska komisija mora spoštovati žensko kvoto, svoje morajo dobiti evropski liberalci, ki jih predstavlja Bratuškova, v prid ji gre tudi njen donedavni premierski položaj. Evropski poslanci bi ji morda oprostili, da se je samokandidirala in prepevala “bogokletno” Bandiera rossa, nepoznavanja teme, ki ji je namenjena, pa ne morejo spregledati. Nekoliko prizanesljivi so bili včeraj do Alenke Bratušek le liberalci, mnogi drugi so bili nezadovoljni, nekateri so njen nastop ocenili celo kot najslabšega med vsemi.

Da zaslišanja kandidatov za evropske funkcije niso kakšni protokolarni postopki, so poslanci dali jasno vedeti že prej. Pred soočenjem z Bratuškovo so bili zadržani do petih od dvajsetih, Madžara so celo umaknili iz resorja, ki mu je bil namenjen. Ni pa rečeno, da so ga povsem odslovili iz Evropske komisije. Tako se tudi slovenska kandidatka lahko tolaži z možnostjo, da jo “preselijo” kam drugam.

To pa ne bi pomirilo duhov doma. Danes se Bratuškovi izteče rok za odgovor protikorupcijski komisiji, vlada bo verjetno morala z magnetograma s tiste kandidacijske seje umakniti oznako “zaupno” in ... bomo videli.