Pomagaj si sam ...

O radonu, tihem ubijalcu zaradi sevanja delcev alfa njegovih radioaktivnih razpadnih produktov, smo v minulih mesecih prelili obilo črk po papirju. Pravzaprav smo jih o ubijalcu v črnovrški osnovni šoli zgolj nalagali h goram v nebo vpijočih, ki se od devetdesetih let minulega stoletja derejo iz Idrije. Nalagali smo jih, da je država, prva poklicana za reševanje problema, tam, kjer smo pred dvema desetletjema začeli.

Pri kimanju problemu in pometanju pod preprogo. Pri moralni podpori nepoklicanim, da ga rešijo. Jasni besedni podpori zato, da bi že končno enkrat sprevideli, da ima država - reva uboga - več kot preveč problemov sama s seboj. In s tistimi, ki v njej štejejo. Armade, ki so soočene z radonskimi in vsemogočimi drugimi ubijalci, ne štejejo nič!

Nočemo biti krivični. Črnovrška šola, ki se je hudo osamljena znašla z enim, tremi, nazadnje pa kar s celo četo ubijalcev, v vojni ni več sama. Državni inšpektor za varstvo pred sevanji, varuhinja človekovih pravic in mnogi so vstopili v vojno za zdravo okolje nič krivih otrok in delavcev šole. Ki so se v minulih dneh soočili s prvo diagnozo - rak na pljučih. Ob boku ima vodstvo domače občine, ki je sprva, naveličano Sizifovih bitk s poklicano državo, zamižalo pred problemom.

Ni pa ga zmanjševalo, saj ubijalca predobro pozna. Najbolje v državi, ki je sicer čez tretjino kraškega in rudniškega sveta, soočena z njim. Z novim vrtcem v Idriji, ki ga je zgradila Norveška, so domači in skandinavski strokovnjaki dobili radonsko vojno sredi debelega nasutja sevajočih radioaktivnih rudniških nasutij.

Strokovne rešitve so znane. V primerjavi z značilno slovenskim birokratsko tehnokratskim kidanjem denarja skozi okna, so zelo poceni. A za učinkovitost v nemoralni državi ni denarja ne volje. Ni je za sanacijo šole sredi vojne. Ljudje, občina(e) si bodo morali pomagati sami in upati, da jim bo Bog stal ob strani. Država že zdavnaj ni vredna svojega imena!