Pomoč obstaja

Niso samo socialno najbolj šibki tisti, ki bi ob razreševanju stanovanjskega vprašanja potrebovali pomoč. Tu so še mlajše družine, mlajši pari, mlajši nasploh, ki se jim na mesec v žep nateče več kot toliko, da bi lahko postali prosilci za neprofitna stanovanja. So tudi tisti, ki bi se želeli osamosvojiti, pa jim je edina pot, vsaj na kratek rok, skoraj vselej predrag najem z dodatkom stroškov za vodo in elektriko. In so tisti, ki to že plačujejo.

Med mladimi jih je veliko tudi takih, ki bi v vsakem primeru le težko segli do svojega doma. Kajti zapoveduje se prožnost delovnega mesta brez varnosti. Po drugi strani se tudi med mlajšimi najde kdo, ki ima redno zaposlitev in tako laže najame kredit, tudi za stanovanje, če prej nekaj privarčuje, če mu morda pomagajo starši, ali pa ima kje dozidati svoj prizidek.

V tem primeru pa ni nujno, da mu na pomoč priskočijo le starši ali celo ”nonoti”. Med tistimi, ki lahko pomagajo, so tudi občine. Če le to želijo.

Razumljivo je, da tak sistem ni na voljo vsakomur in da mora imeti prednost skrb za socialno najbolj šibke. A občine lahko, denimo, vsaj onim z bolj gotovimi prihodki subvencionirajo obresti od kreditov, najetih za nakup, obnovo, gradnjo lastnih stanovanj. Takšen ukrep ni nobena novost in na severnem Primorskem ga uresničuje pet občin; nekatere že veliko let.

Subvencije so lahko tolikšne, da banke pribitka na euribor ljudem ne zaračunajo. In čeprav je treba posojilo odplačati v 10 ali 15 letih, kar pri višjih zneskih gotovo ni preprosto kljub prednostnim listam in kljub temu, da odobreni zneski težko zadoščajo za celotno stanovanje, nižje obresti za kreditno sposobne niso zanemarljiva pomoč.

Ker pa so posojila namenjena tudi obnovi in gradnji, lahko posredno pomagajo celo gradbincem, kar tudi ni zanemarljivo. Zato bi morda to prakso veljalo razširiti, in če je mogoče, še olajšati pogoje za take kredite. Ne pa spodbujati najema, kot pogosto slišimo v javnosti.