Ponos na suhem

Na Barkolani nič novega. Ali pač? Jadrnica Esimit Europa je za Barkolanino konkurenco pač premočna in se pred Trstom lahko bolj kaže, kot pa tekmuje. Zdi se, da se Jesenski pokal po dveh desetletjih športnega rivalstva med slovensko in italijansko (predvsem tržaško) jadralsko srenjo vrača h koreninam, ko je pred zimskim zatišjem pomenil le sproščeno zadnjo tekmovalno regato za potovalne jadrnice.

Kriza je opravila svoje tudi na Barkolaninem regatnem polju, zredčila je preštevilno konkurenco v lovu na že težko obvladljive rekorde, obenem pa je tudi zatrla tržaško rivalstvo s slovenskimi jadrnicami. Gaia Cube, Gaia Legend in Maxi Jena so koprski projekti, ki jim je sledil piranski Veliki Viharnik, skupaj pa so z medijsko podporo soustvarili klimo, ki je v severnem Jadranu vendarle tudi Sloveniji priznala status jadralske sile. Za to gre zasluga projektom velikih jadrnic, ki so ob gospodarskem vplivu svojih lastnikov zbrale najboljše slovenske jadralce in na športnem polju dosegle tudi zmage, za katere ni lovorik, pomenijo pa veliko več. Prav na morju pred Trstom je jadranje branilo tudi slovenski ponos, ki so ga tržaški nestrpneži dolga leta omalovaževali, slovenski jadralski uspehi pa so prispevali, da v Trstu danes priznavajo, kako so prav Slovenci odločilno prispevali k športnemu duhu Barkolane. Še več, prenekateri nejeverni Tržačani so se nazadnje celo poistovetili z jadrnico z domicilom za sosednjim rtom. Dolgoletni skiper slovenskega jadralskega projekta je medtem prejel prestižno občinsko priznanje za prispevek k uveljavitvi mesta celo iz rok župana desne politične opcije.

A je čas, ki ga živimo, oklestil marsikatere ambiciozne, seveda ne le športne projekte. Maxi Jeno, ki je bila pred Trstom ob eni zmagi še desetkrat druga, je tako dobesedno spravil na suho, kjer že leto dni čaka na boljše čase. Domači zanos in znanje nista več dovolj, menedžerske strukture so se zamenjale, na trgu pa uspevajo predvsem kakšni bolj imaginarni evropski projekti.