Poplave združile Slovence

Podobno kot že ob lanskem požaru na Krasu se je tudi ob letošnjih katastrofalnih poplavah in ujmah izkazalo, da je slovenski sistem zaščite in reševanja, ki temelji na prostovoljstvu, eden najboljših v Evropi. Poplave, ki so prizadele dve tretjini države, pa niso zapisane le kot največja naravna katastrofa v zgodovini samostojne Slovenije, temveč tudi kot zgodba o izjemni solidarnosti in srčnosti Slovenk in Slovencev.

Še preden jih je dosegla pomoč reševalcev in civilne zaščite, so si na pomoč priskočili sosedje in domačini. Številni lastniki namestitev, hoteli in tudi posamezne družine so prizadetim v poplavah ponudili brezplačna prenočišča, dvorane so odpirale vrata na tisoče evakuiranim turistom, gostinci so gasilce oskrbovali z brezplačnimi obroki, kmetije so ponudile pomoč pri prevozu in namestitvi domačih živali, ki so ostale ujete na poplavljenih domovih. Več kot 19.000 Slovenk in Slovencev se je v zadnjih treh dneh združilo v facebook skupini Pomoč ob poplavah, kjer v preko tisoč objavah dnevno posamezniki, podjetja in društva ponujajo pomoč pri čiščenju, prevozih, nastanitvah, oskrbi s hrano. Geste solidarnosti prihajajo od vsepovsod. Lastnik ene od novomeških pekarn je sokrajanom ponudil brezplačno oskrbo s kruhom, kakih 50 prostovoljcev je priskočilo na pomoč pri selitvi knjig v poplavljeni celjski knjižnici, medije pa so preplavili prizori gasilcev, ki so privezani na vrv do pasu v vodi iz vrtca v Mengšu enega za drugim rešili 22 malčkov in jih varno vrnili v objem svojih staršev. Če omenimo le nekaj humanitarnih akcij, ki so jih spontano, takoj, ko so se pokazale izjemne razsežnosti naravne nesreče, sprožili Slovenci.

Da je to nekaj povsem samoumevnega, človeškega, so razlagali, ko so premočeni in blatni hiteli na strehe, odvažali razbitine, žagali in pospravljali polomljeno drevje. Pa je res?

Tudi domačini na Bistriškem, kjer je pred tednom pustošil silovit tornado, so nemudoma stopili skupaj. Gasilce so oskrbovali z napitki in prigrizki, oglasili so se krovci, številni so ponudili kritino, strojno mehanizacijo, prenočišča, pa tudi finančno pomoč. Da je to nekaj povsem samoumevnega, človeškega, so razlagali, ko so premočeni in blatni hiteli na strehe, odvažali razbitine, žagali in pospravljali polomljeno drevje. Pa je res?

Še kako drži, da se veličina človeka pokaže v nesreči. Žal se velikokrat šele v nesreči zavemo tudi neprecenljive vrednosti prostovoljcev in drugih srčnih ljudi, ki so vedno in povsod pripravljeni priskočiti na pomoč sočloveku v stiski. V zameno pa ne pričakujejo nič več kot skromen stisk roke, iskren pogled v oči in besedo hvala. Zato tudi s tega mesta - velik hvala vsem in vsakemu posebej!