Poplavni obrat

Najlaže bi bilo seveda ugotoviti, da so vsi strokovnjaki in uradniki na ministrstvih, pristojnih za okolje in prostor, leni in nesposobni. Ampak najbrž niso. Bilo bi, če nič drugega, statistično malo verjetno, da bi se vsi bedaki in postopači znašli v isti pisarni.

Najlaže bi bilo reči, da so državni uradniki smešni, ko ugotavljajo, da je treba od študij preiti h konkretnemu delu. In to zdaj, ko že pet let ne mineta jesen in zima, da ne bi bog nekaj sto državljanov poslal na neprostovoljno plavanje. A niso smešni. So le prežeti z vzdušjem in občutjem, ki vladata v naši državi.

S problemom poplav se preprosto nismo znali soočiti. Tako kot se ne znamo soočiti s še mnogimi drugimi neizogibnimi spremembami. Javna denarnica je vse bolj prazna. Najemanje kreditov in izdajanje državnih obveznic imata svoje meje. Zmanjšanje proračunskih odhodkov je nujno. Ta preprosta dejstva vsi razumemo, a ko se je treba lotiti tega zmanjševanja, nihče ne tvega verodostojne vsebinske odločitve.

Zato pričakujemo, da bomo za manj denarja imeli enak obseg enako kakovostnih zdravstvenih storitev. Da bo manj učiteljev, policistov, inšpektorjev za manjšo plačo opravilo enako ali še boljše delo. Da bomo z zdesetkanimi postavkami za redno vzdrževanje imeli odlične ceste, vrhunske železnice in varne, pretočne reke.

Strokovnjaki z različnih področij, tudi vodarskega, niso avtorji, temveč žrtve te neumne igre slepih miši, ki jo dopuščamo prav vsi. In ta igra se mora končati. Odločiti se je treba, čemu se lahko odrečemo. Protipoplavne ukrepe očitno nujno potrebujemo. Ker smo ugotovili, da projekti in študije trajajo predolgo in so predragi, je postopke treba poenostaviti in sprejeti kompromis, ki bo še zagotavljal osnovne strokovne standarde. To ni le naloga politike. Če tega miselnega zasuka ne bomo sposobni narediti kot družba in kot skupnost, bodo čez nekaj let poplave naš najmanjši problem.