Popotovanja

Pa tokrat ne Levstikova od Litije do Čateža, ki so sicer pohodniško obarvana, ampak o vsakodnevnem popotovanju od Pirana do Kopra. Od doma na delovno mesto. In nazaj. Z avtobusom, na katerem imaš čas razmišljati, urediti svoje misli. In, ja, vedno znova premišljati tudi o tem, zakaj se tako malo ljudi vozi s tem prevoznim sredstvom, četudi odgovorni občinski možje nenehno krčijo brezplačne parkirne površine in ljudem na dušo polagajo, naj se vendarle pogosteje vozijo z avtobusom.

Prepričana sem, da bi se mnogi veliko raje vozili z medmestnimi avtobusi, če bi bili prijaznejši do vseh, ki se, če smo povsem odkriti, le v hudi nuji zapeljejo z njimi. Ne verjamete? Pa poglejmo, kako je videti takšno popotovanje od Pirana do Kopra. Za vozovnico je treba odšteti 3,1 evra v eno smer. 6,2 evra dnevno, torej. Ni malo. Je pa kar 1,80 evra ceneje od priljubljenih taksijev, poimenovanih Sonce, Sonček ... S katerimi pa na želeni cilj, kljub njihovemu poimenovanju taksi, ne pridete prav nič hitreje kot z avtobusom. Pa še tako natlačeni so običajno, da se z njimi ni prijetno voziti. A ustavijo povsod tam, kjer si želite. In le v tem so v prednosti pred avtobusi.

Za dobrih dvajset kilometrov razdalje med Piranom in Koprom avtobus potrebuje približno 45 minut. Petnajst več od avtomobila. In vožnja na avtobusu je pogosto prava muka. Sedeži, če si ga seveda uspete izboriti med nadebudnimi mladci, so namreč neudobni in povsem neprijazni do potnikov. Kot bi jih vzeli iz nekega drugega časa, in pogumneži, ki se z njimi prevažajo, lahko le sanjajo o modernejših izvedbah, kakršne poželjivo, denimo, lahko opazujejo že v bližnjem Trstu.

Potniki smo trpežne ž'valce in za omenjeno neudobje se še zmenili ne bi, če bi tistih 45 minut lahko zrli skozi velika okna in opazovali mimobežni svet. A to žal ni mogoče. Velika okna so prelepljena z velikimi reklamami, da komajda kaj vidiš skoznje, počutiš pa se tako, kot bi te kdo zaprl v akvarij. Resda smo ob morju, pa vendar ...

Najbolj mučno pa je zagotovo čakanje na avtobusnih postajališčih. Ta so od nekdaj šibka točka - neurejena, neustrezno grajena za dež in burjo in še kaj bi se našlo. Ponekod pa jih sploh ni, v Simonovem zalivu na primer. Mučno še zato, ker avtobusi zamujajo, tudi po deset in več minut. Potnik pa lahko le nemočno čaka. Predvsem pa vozni redi avtobusov niso prilagojeni spremenjenim delovnim časom zaposlenih. V konici, ko večina konča službo, med 16. in 17. uro, lahko nanj čakaš tudi 40 minut in več, če za rep ne ujameš tistega ob 16.30.

Da o tem, da si kakršnekoli prireditve ali kinopredstave ne moreš ogledati v Kopru ali Piranu, saj zadnji avtobus odpelje ob 22.15, tokrat ne izgubljamo besed. Kaj nam torej preostane? Jekleni konjiček na štirih kolesih. Žal.