Popuščanja je - vsaj za zdaj - konec

Doslejšnji razvoj dogodkov v Ukrajini je prinesel kar nekaj preobratov. Sredi minulega tedna je namreč kazalo, da se bodo Rusi ob tihem spremljanju mednarodne skupnosti sprehodili do Kijeva, dosegli, kar so si zadali, in šele potem pokazali pripravljenost na morebitna pogajanja. Nekaj dni kasneje je slika drugačna. Ruskim tankom se je uprla znatno šibkejša ukrajinska vojska in civilisti, svoje življenje pa je prezgodaj končalo že več kot 5000 ruskih vojakov. Proti Vladimirju Putinu je enotno nastopil zahod, pritisk na Rusijo in njeno gospodarstvo je neprimerljiv s čimerkoli po drugi svetovni vojni.

Je torej Putinu spodletelo, kar mu je doslej uspevalo? V tem trenutku kaže, da je tako. A vendar bi bilo prenagljeno zapisati, da je to to in da se bo Rusija poražena umaknila iz Ukrajine, vojna pa da se bo ekspresno končala. Nekdanji obveščevalec Vladimir Putin je preveč prebrisan, da bi pristal na tako hiter poraz. Olaf Scholz mu je v odmevnem nedeljskem govoru v bundestagu pripisal ambicijo obnoviti nekdanji ruski imperij, imperijev pa se ne gradi ali obnavlja z umikom ob prvi oviri. Obstaja sicer še možnost, da Rusija zaradi izkušenj v preteklosti preprosto ni računala na tako enoten odziv mednarodne skupnosti in jo je ta ujel nepripravljeno.

Kot kaže zdaj, je popuščanja Rusiji, ki v mednarodni skupnosti že nekaj časa igra vlogo nasilneža na šolskem dvorišču, konec. Vprašanje je le, za kako dolgo.

Če je vihar, ki ga je ruska intervencija zbudila na zahodu, pričakovan, je zgovoren molk Kitajske. Gledati ga je treba predvsem v luči tajvanskega vprašanja. Tajvan, ki ga imajo v Pekingu za del kitajskega ozemlja, bi namreč že zdavnaj doživel ukrajinsko usodo, če ne bi iz ZDA dajali zelo odločnih signalov, da tega ne bodo dopustili. Putinovo avanturo v Ukrajini zato Ši Džinping opazuje kot vajo oziroma preizkus tolerance mednarodne skupnosti do prekrajanja meja.

Vstop tuje vojske na ozemlje druge suverene države bi moral biti po vseh vojnah dvajsetega stoletja nekaj nepredstavljivega - in vendar se je minuli teden znova zgodilo prav to. Predstavljajmo si za hip, da se avstrijska vojska v imenu zgodovine premakne do Maribora ali italijanska do Postojne! Težko predstavljivo, res je. Svet je Rusijo bolj ali manj molče spremljal, ko je izvajala svojo politiko v regiji. Gruzija, Čečenija, priključitev Krima, vse to je mednarodna skupnost “požrla”. Ukrajina je za kaj takšnega prevelika in preblizu. Kot je velika in močna Rusija, ki v mednarodni skupnosti že nekaj časa igra vlogo nasilneža na šolskem dvorišču, svet pa ji je to doslej v imenu miru in gospodarskega sodelovanja spregledoval. Kot kaže zdaj, je popuščanja konec. Vprašanje je le, za kako dolgo.