Poraz in poraženi

Ker je razkril, da so mu trenirke ljube, sklepamo, da prvak Slovenske demokratske stranke Janez Janša pozna vsaj osnovne športne zakonitosti. Za zmage in poraze gre: kdor na tekmi doseže več zadetkov (košev, točk ...) od nasprotnika, je zmagovalec. In pika! Vsekakor ni zmagovalec tisti, ki poraz opravičuje z diskreditacijo nasprotnika, s pirovim zadovoljstvom nad lastno predstavo, z odobravanjem gledalcev in še s čem. Janez Janša torej zagotovo ve, da je bil na zadnjih volitvah (in tudi predzadnjih) poražen. Predvsem pa to zelo dobro vedo slovenski volilci, čeprav so jim politiki že prevečkrat zelo jasne rezultate razlagali bolj megleno, kot to neumorno počnejo tudi poraženci zadnjih volitev.

Reakcije na volitvah poraženega Janeza Janše in stranke SDS potrjujejo, da se nikakor ne morejo sprijazniti z volilnim rezultatom in da so za svoje politične cilje pripravljeni tudi na podpihovanje ksenofobnih čustev in sovraštva. Vse v želji, da bi relativizirali volilno zmago Zorana Jankovića in njegove liste. Toda rezultati volitev so jasni, kar velja tudi za nadaljnje predvidene postopke uresničevanja izrečene volje ljudstva.

Ob prestižu pa zmagovalcu volilna zmaga prinaša predvsem največjo odgovornost za ureditev razmer v državi, kjer je prav razdvojena politika v zadnjih letih odločilno pripomogla k “vodi do grla”. Krizne razmere, ki so tudi pripeljale do predčasnih volitev, pa se utegnejo ob dvoličnosti in skrivanju za lastno senco kmalu usodno poglobiti. Ker so tudi poraženci predstavniki volilnega telesa, so - tako kot zmagovalci - odgovorni za usodo države.

Prav vsi iz decembrske volilne tekme, ki so se uvrstili v parlament, so torej do državljanov soodgovorni za postavitev enotne in močne vlade, ki se bo sposobna spoprijeti s krizo. Nihče nima več pravice do neodgovornega obnašanja in izsiljevanja drugega. Resni analitiki so namreč neizprosni: brez hitrih sprememb se Sloveniji čas izteka. In potem bomo res vsi poraženi.