Poročni sklad

Donald Trump je pred šestimi leti oženil Slovenko Melanijo Knavs v velikem slogu - poroka ga je veljala poldrugi milijon dolarjev. Torej toliko, kot če bi mu vsak Slovenec prispeval nekaj manj kot dolar.

Ker bomo najbrž Slovenci v prihodnjih mesecih toliko ali še več namenili zelo verjetnemu referendumu o družinskem zakoniku (kjer bomo - Bog nam pomagaj - znova na preizkušnjo postavili svojo strpnost), bi morda veljalo razmisliti, če ne bi denar raje prispevali v nekakšen poročni sklad za tiste, ki želijo pred matičarja, a si tega ne morejo privoščiti.

Očitno se mladi dobro zavedajo izdatkov za poroko. Četudi ti še zdaleč niso zvezdniško vrtoglavi, je jasno, da poroka - če za seboj ne želi puščati užaljenih in lačnih sorodnikov in prijateljev - nekaj stane. Stane celo takrat, ko mladoporočenca na ohcet povabita le priči.

Najbrž je tudi to razlog, da je v Sloveniji parov, ki žive na koruzi, več kot poročenih. Še leta 1981, ko je statistika prvič ujela zunajzakonske skupnosti, je bilo teh dobrih 10.000. Ob zadnjem popisu izpred skoraj desetletja pa že dobrih 42.000.

Takšne razmere bi - ali s spodbujanjem k sklenitvi zakonske zveze ali pa vsaj z izenačitvijo pravic “koruznikov” s poročenimi pari - morala urediti država.

A njeni poskusi niso nič kaj obetavni. Ali so polni lukenj in neporočenim parom zaradi slabega nadzora celo omogočajo “goljufanje” pri uveljavljanju socialnih pravic (nižje plačilo vrtca, otroški dodatek, ker je eden od staršev prikazan kot samohranilec). Ali pa ti poskusi pristanejo na ravni omenjenega družinskega zakonika.

Če že ne država, bi k večjemu odločanju za odhod pred matičarja lahko pripomogli vsaj tisti, ki prirejajo poročna slavja. Jasno je, da tudi njih poganja kapitalistična želja po dobičku. Pa bi kakšen strošek, denimo tistega za najem dvorane, vendarle lahko izpustili.

Če se bodo tudi pri nas, tako kot po svetu, uveljavila še praznovanja ločitev, jim dobička tako ne bo manjkalo.