Portoroške zagate

V minulih obdobjih je portoroški turizem slonel na slovenskih in še posebej italijanskih gostih. Zlasti slednji so bili čislani med gostinci in v igralnici. Sladki škampi, velika riba, malce glamurja in še kaj vmes, je lepo poganjalo Portorož. Ob hotelskih je bilo iz Italije veliko tudi enodnevnih, kopalnih turistov, ki so v kraju za svoje potrebe pustili precej denarja.

Zdaj je drugače. Gospodarska kriza, vinjeta za slovenske avtoceste, drag bencin, pretežno nekonkurenčne cene glede na kakovost in izvirnost gostinske ponudbe, mrk Casinoja. Kar nekaj razlogov, da je italijanskih gostov v Portorožu manj. Osip je velikanski predvsem pri dnevnih obiskovalcih, hotelski še vedno prihajajo, a jih je več kot četrtina manj kot nekaj let nazaj.

Statistika o zapolnjenosti hotelskih sob v Portorožu je sicer ugodna. Hoteli so polni, namesto nekoliko manj Italijanov, ki pa so še vedno najpomembnejši tuji turisti, je več Nemcev, Avstrijcev in gostov iz številnih drugih držav.

Za ohranjanje pozicij in načrtovanje rasti je osrednja naloga, ki jo v Portorožu zelo dobro poznajo, povezovanje v turizmu za izoblikovanje dovolj atraktivne, raznolike in vendarle zaokrožene ponudbe. Hotelirji, gostinci, drugi turistični ponudniki, občina in ne nazadnje država, so še vedno preveč vsaksebi, da bi lahko pričakovali uresničljivo strategijo za stabilno portoroško turistično prihodnost. Ko k temu dodamo še eno od najtežjih cokel turističnega razvoja v Portorožu, raznorodno, neorgansko in turističnemu pogledu naprej nenaklonjeno lastniško strukturo na vseh ravneh, postane slika o zagatnosti kovanja turističnih strategij jasnejša. Pravzaprav je težko razumeti, zakaj so se v turizem zapletli lovci na profite, ko pa je znano, da gre za panogo na dolgi rok s sorazmerno majhno donosnostjo.

Portorož vsemu navkljub solidno dela. Predvsem po zaslugi marljivih turističnih delavcev, ki ne razmišljajo, kako bodo odšli, temveč, kako bodo ostali.